Trenutno se predvaja:
11. oktober 2019 ob 10:24 Zgodbe

70 let Gasilske brigade Koper: "Biti gasilec je danes varneje, a težje."

Organizirano gasilstvo ima v Slovenski Istri dolgoletno tradicijo in pestro zgodovino. Poklicno gasilstvo se je na obalnem območju začelo razvijati leta 1949, ko je Občina Koper ustanovila poklicni gasilski vod.
Javni zavod Gasilska brigada Koper izvaja javno gasilsko službo skupaj s 15 prostovoljnimi gasilskimi društvi na območju Mestne občine Koper, pogodbeno pa tudi v občinah Izola, Piran in Ankaran. Foto: GBK

Posredovanja gasilcev so danes vse manj vezana na požare. Na fotografiji posredovanje ob avtomobilski nesreči. Foto: GBK

Fotografija posredovanja ob nedavni železniški nesreči na Primorskem. Foto: GBK

Vsako posredovanje se prične z usklajevanjem dela iz "dispečerskega centra". Foto: GBK

"S tem starodobnikom ohranjamo spomin na naše predhodnike,« pravi Peter Ventin. Foto: GBK

Zadnji dve leti Javni zavod Gasilska brigada Koper vodi Denis Glavina, ki je na položaju direktorja in poveljnika zamenjal Vilija Bržana. Prej več let vodja operative je stopil v čevlje, ki so mu prav, pravi: "Osem let sem bil tudi namestnik prejšnjega direktorja in vse zadeve sva reševala skupaj. Tako da sem vedel, kaj me čaka in me nič ni presenetilo." V času sprememb na vrhu je bila brigada v dobri kondiciji. Glavina gradi na tem, zaveda pa se, da je še prostora za izboljšave. Njegova glavna skrb je skrb za zaposlene in kot pravi, ima okrog sebe dobre sodelavce, predvsem pa je zadovoljen s posluhom lokalnih skupnosti.

Začetki pred 70 leti so bili skromni. Predhodniki sedanje brigade so si pomagali, kolikor so si le lahko. Danes imajo na Bonifiki moderen dom z garažo, v njej bogat vozni park, sodobno ognjevarno opremo, delavnico, telovadnico in drugo. To pa ne pomeni, da je biti gasilec lažje: "Pogoji so bili takrat seveda slabši, a so bile tudi zahteve naravnega okolja manjše. Danes je tudi več industrije, prometnih tokov. Menim, da je biti gasilec varneje, a težje," ocenjuje Glavina.

Pogled v preteklost koprske gasilske brigade se ustavi ob številnim mejnikih. Leta 1962 je bil velik požar v središču Kopra, evakuirali so bolnišnico, pomagali so kolegi iz Buj, Postojne in Trsta. Leto kasneje so en teden gasili požar na ladji. Pri spustu v trup so pomagali rudarji iz Sečovelj. Spomnimo se tragične železniške nesreče v Divači leta 1984. Med bolj zanimivimi posredovanji lahko omenimo zavarovanje območja zasilnega pristanka ameriškega lovskega letala F16 v Sečoveljskih solinah. Pilot se je vračal z vojnega območja v BiH. Med najbolj tragičnimi pa v Cepkih, ko se je avtobus z otroki zaletel v hišo. Otroke so reševali skozi okna. In gorele so nekdanje Slavnikove garaže, ladja v Izoli, pa Tomosovo skladišče. Ena teh nesreč je pomembno zaznamovala tudi poklicno pot Denisa Glavine: "To je bil požar na švedski tovorni ladji Atlantic star v izolski ladjedelnici decembra 2001. Takrat sem se huje poškodoval in se je moja poklicna pot drugače obrnila. Nekaj časa sem še delal v operativi, a sem kmalu šel v računovodstvo. Potem sem se odločil, da enoto zapustim. In kar je bilo najbolj ganljivo, ko so delavci slišali za to, so se zbrali, šli do tedanjega direktorja in ga prosili, naj me prepriča, da bi ostal. To se je zgodilo in zdaj upam, da komu ni žal."

Prostor, kjer se vse začne, je dispečerska soba. Dva posebej usposobljena dispečerja specialista, mlajši in starejši, kot si pravijo v žargonu, sprejemata klice centra za obveščanje. Seznanjeni so z vsem, kar se dogaja v domu in na terenu. Ob intervencijah kolege na terenu usmerjajo, iščejo dodatne informacije in koordinirajo, če je treba. Marijan Pirec je dispečer zadnjih 8 let, prej je 30 let delal kot gasilec operativec: "Od sprejetja klica izvozimo v eni minuti." Namestnik Matija Grubešič dodaja: "Ko dobimo klic, se v trenutku osredotočimo na posredovanje. Ko zazvoni, nikoli ne veš, kaj te čaka. Tudi, ko javijo, da se je zgodila kakšna nezgoda, nikoli popolnoma ne veš, kako hudo je. To ekipa ugotovi neposredno na terenu." In je bil tudi kakšen klic, ki je nepozaben postal iz drugačnih razlogov? "Da," pravi Pirec: "Klicala me je gospa in vprašala, če ji lahko pomagamo se znebiti muh doma. Takrat sem pa res moral počakati in se zbrati, da sem korektno in profesionalno odgovoril."

Namestnik vodje izmene, Denis Slavec, pravi, da so klici iz mestnih središč drugačni kot s podeželja: "Glede na naše izkušnje bi lahko rekli, da se na podeželju ljudje bolje znajdejo oziroma specifika življenja v mestu se pozna tudi pri naših intervencijah. Več je tehničnih zapletov, pomagamo pri težavah z dvigali in podobno. Pogosto pa dobimo kakšen klic občana, ki mu, na primer, pušča voda in nas prosi, da bi prišli zapret ventil, saj ga sam ne najde." Gasilci imajo 12-urne delavnike. Po celodnevni izmeni jih čez 24 ur čaka nočna. Nato so prosti 48 ur. In tako naprej. V tem času se usposabljajo za delo na višinah, globinah, potapljanje, vadijo na stolpu, vzdržujejo telesno kondicijo, skrbijo za vozni park.

Če se ozremo v leto 1992, se spomnimo na nesrečo, ko se je pri Sveti Nedelji avto zaletel v cisterno, vnel se je požar in eksplodiralo je. V reko Rižano je izteklo 25 tisoč litrov bencina. Slavca na tisti intervenciji ni bilo, je pa bil letos v Dolu, ko je po iztirjenju vlaka v tla iztekel kerozin: »Pri delu z nevarnimi snovmi vedno pretijo nesreče. Lahko gre za hlape, eksplozije, požare. V tem primeru je bil vagon tudi naslonjen na rob predora in je bil dostop zelo otežen. Nekaj gasilcev se je poškodovalo.«

Letos so imeli več kot 750 intervencij. Njihovo število je v stalnem porastu. Vse več jih je tehnične narave, vse več je tudi nepotrebnih. Požarnih pa je vse manj: "Na eni strani so vse bolj preteče vremenske razmere, po drugi gre za spremenjen način življenja. Ljudje nas res že ob kateri koli, tudi najmanjši, težavi kličejo. Niti se ne lotijo sami."

Z označitvijo intervencijskih poti v najbolj poseljenih delih se je dostopnost izboljšala. Disciplinirali smo se tudi na cesti, čeprav še prihaja do situacij, ko morajo gasilci usmerjati pravo razvrstitev ob nesrečah na avtocestah. Minuta reši življenje, kaj pa se zgodi v minuti gorenja? "Vsi gorljivi materiali se v 5 minutah v prostoru vnamejo. Požar je viden skozi okna. Kaj veliko se takrat rešiti več ne da. Če imamo prosto dostopno pot, potem lahko še kaj pomagamo."

V garaži koprske gasilske brigade je najsodobnejši vozni park. Vozila za zdaj pokrivajo vse terene in situacije, v katerih se znajdejo. Med njimi je tudi starodobnik, prvo novo vozilo za gasilce leta 1951 v Kopru. "Z njim tudi ohranjamo spomin na naše predhodnike," pravi Peter Ventin, ki smo ga povprašali po najbolj nenavadnem primeru, pri katerem je posredoval: "Zelo zgodaj zjutraj nas je klicala gospa, ki je v temnem prostoru v hiši zagledala črnega, več kot pol metra dolgega kuščarja. Takoj smo šli na teren s posebnim vozilom in opremo. Žival je bila v temi, vseeno smo jo fotografirali in fotografije pošiljali na postajo, da bi iskali dodatne informacije. Nato smo jo prekrili, jo dali v posebno škatlo, a je bila sumljivo negibna. Izkazalo se je, da je igrača, s katero je želel mož nahecati ženo ob odhodu v službo." To so svetle lučke, ki nekoliko olajšajo naporen in odgovoren vsakdan.

"Biti gasilec je poslanstvo," poudarja Ventin in pojasni: "Domači nas podpirajo, saj smo gasilci ponavadi na to pot stopili že zelo zgodaj, še kot prostovoljci. Gasilec ne pride samo po plačo, v službo mora priti s srcem. Samo tako lahko naredi kaj dobrega za sočloveka. Res, da s tem ne moremo v trgovino po kruh, a je vredno. Če pa je dobra ekipa s tabo, se lahko o vsem pogovoriš in je lažje prebroditi tudi najhujše trenutke. Trudimo se delati dobro in če nam uspe, vse težko odtehta in se dobro tudi počutimo. To pozitivnost potem prinesemo tudi domov!"

Mateja Brežan


Zadnji prispevki