Trenutno se predvaja:
13. februar 2020 ob 10:38 Zgodbe

"Dober starš je tisti, ki ne pozabi nase."

Še pred kratkim smo laiki skupaj s strokovnjaki ugotavljali, do česa vse pride, če se z otroki oziroma mladostniki ne ukvarjamo dovolj ali vsaj ne dovolj kakovostno.
Otroci dobro vedo, kdaj so njihovi starši tudi z mislimi prisotni pri skupni aktivnosti. Foto: Pixabay
Otroci dobro vedo, kdaj so njihovi starši tudi z mislimi prisotni pri skupni aktivnosti. Foto: Pixabay

Danes že govorimo o posledicah dejanj tako imenovanih staršev "helikopterjev", ki otroke s svojo prisotnostjo oblegajo, jih nadzorujejo in najpogosteje tudi prevzemajo njihove zadolžitve ter odgovornosti. Dve skrajnosti torej, ki privedeta do podobnih rezultatov: nesamostojnosti otroka.

V prizadevanjih, da bi se otrokom približali, se pogosto zgodi obratno: povezanost med starši in otroki se izgubi. Tako kot premalo, tudi preveč pozornosti škodi, potrjuje psihologinja, psihoterapevtka in supervizorka Nerina Bonassin Battelli iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Kopru: "Vpliv staršev je dragocen, enkraten. A zna biti pozitiven ali negativen. Bližino rabimo vsi. Bližina je za otroka motivacijski faktor. Zato ostajajo, ne zbežijo od nas. In prav tega se starši bojijo. Bojijo se, da se bodo otroci oddaljili, da jih ne bodo več marali. Ta strah povzroča še večji konflikt. In v tej negotovosti starši pogosto ne vedo kaj narediti. Zgodi se, da mu nudijo še več pozornosti, ga še bolj kontrolirajo, skušajo 'zaščititi'. In se sprašujejo, kaj bo z njim, če ga bodo pustili popolnoma pri miru."

Nadzor, upor in »taxi starši«
Nekoliko težje delo imajo starši z otrokom, ki ima izrazit temperament. A pri takem otroku večji nadzor najpogosteje spodbudi večji upor. S tem, ko zahtevamo od otroka, da naredi nekaj, kar sicer sam ne bi, z njim stopimo v borbo za premoč. In v tem boju je izguba na obeh straneh: "K sreči imamo posledice. Te nam pokažejo, ali smo naredili prav. In otrok mora dobiti občutek, da je imel vsaj možnost narediti nekaj, kar je dobro zanj. Tudi če se zmoti ali naredil kaj narobe." Zgodi se tudi, da želijo starši otroka spremeniti, morda njegovo vedenje označujejo za neprimerno, tudi ko hoče sporočiti, da se počuti utesnjen. Nihče noče, da se ga duši, opozarja psihologinja: "Menim pa, da večina staršev tega ne počne namenoma. Povezujejo ljubezen do otroka s skrbjo zanj. Torej, če zanj skrbim, mu izkazujem svojo ljubezen. A ni vedno tako. Kje je meja? Pokazati jo staršem je tudi moja najtežja naloga."

"Od staršev mora otrok dobiti informacije in podporo, da bo razumel, kakšne so njegove skrbi in kakšne so posledice njegovih dejanj." Foto: Reuters

Preveč je, ko starš opravlja stvari, ki bi jih lahko otrok tudi sam naredil. "Otroku v prvem trenutku to tudi ugaja in starš meni, da mu je naredil uslugo. Na tak način se žal zgodi nekaj drugega. Otroku onemogočaš, da se nauči iz izkušenj, da sledi samemu sebi. En tak vsakdanji primer, ki ga opazim tudi tu, v pisarni, je, ko pride otrok s staršem skozi vrata, mu ta najprej reče 'Sleci se.' Zakaj? Saj bo sam ugotovil, kdaj mu bo pretoplo. S tem ne daš niti časa otroku, da se zaveda, kaj potrebuje."

Zaradi vsakodnevnih obveznosti se mnogi starši čez dan prelevijo v t.i. 'taksiste'. Otroke vozijo od ene dejavnosti k drugi, pogosto tam tudi sledijo napredku otroka, sodelujejo pri dejavnostih na skoraj vsakem koraku. "Vedeti, kje je otrok ob vsakem koraku, zna res biti pretirano. Res pa je tudi, da današnja družba, naše življenje je drugačno kot nekoč. Včasih so pri vzgoji otrok sodelovali stari starši, sosedje, znanci. Danes je vse to bolj ali manj prepuščeno samim staršem. Otroci dejansko rabijo 'taxi starše'. Težko pa je reči, kdaj pride do pretiravanja. Menim, da bi morali tudi sami starši najti pravo ravnovesje. Predvsem se morajo vprašati, koliko so te dejavnosti posledica lastne želje, ambicije in koliko ima pri tem otrokova volja, potreba, želja. In tu mora biti vsak starš zelo globoko v sebi pošten. Do sebe in do otroka."

Uspešni, a nesamostojni in strahopetni otroci
Ta konec tedna bodo na srednjih šolah in na fakultetah potekali informativni dnevi. Noben urbani mit ni več dejstvo, da takrat tam srečamo tudi marsikaterega starša. So tudi starši, ki se hodijo k profesorjem pritoževat zaradi ocen ali se kako drugače vtikajo v pedagoški proces. Naša sogovornica je tu jasna: "Očitno je, da nekaj ne deluje. Noben argument, kot je ta, da greš njim, da mu pokažeš zanimanje, ne vzdrži. Zanimanje za to, kar počne otrok, je dobrodošlo in dragoceno, a otrok bi v tem primeru to lahko opravil sam. Zanimanje lahko izraziš tudi na drug način, na primer, da se z otrokom pogovoriš prej ali potem, da ga opogumiš, da deliš svoj pogled in vrednote z otrokom."

"Obravnavati otroka, kot da je enakovreden, ne pomeni, da je enak kot starš, da je zrel kot starš. To pomeni, da lahko počne stvari, ki mu pripadajo na način, ki ga pozna in obvlada. Od staršev pa mora dobiti informacije, podporo, primerne skrbi in posledice," opozarja sogovornica. Otroke smo v preteklosti pogosto vzgajali, da so 'pridni'. Najizraziteje so tak način vzgoje imeli današnji 40-letniki. Ti pa so kot starši v polnem zamahu storilnostne vzgoje in tekmovanja. In če želijo imeti 'najboljše' otroke, morajo narediti vse najboljše zanje in 'namesto njih'. In ne samo otroci, tudi starši sami že začenjajo čutiti posledice tega. Te so večplastne, cel spekter jih je, opozarja sogovornica: "Eni otroci se jezijo, se upirajo, grejo v boj za moč. Težko obvladujejo jezo. Prav je, da izražajo čustva, ne smejo pa jih preplaviti tako, da si ne morejo pomagati. Pogosto jih spremlja neobvladljiv strah, anksioznost. Počutijo se negotovi, ne zaupajo si, saj so navajeni, da odgovornost prevzemajo starši. Ne doživljajo frustracij, ki bi jim pomagale odraščati, postajati bolj zreli. In bežijo, se zapirajo vase. Spet drugi bodo doma postali tirani. Ukazovali bodo vsepovprek, v resnici pa ne znajo niti sebi ukazati. So v bistvu žrtve vseh teh težav." Sčasoma se težave izkažejo tudi v medvrstniških odnosih.

"Ali sem kot starš srečen?"
Zgornje vprašanje bi lahko pogosteje služilo kot merilo ali orodje, s katerim si lahko odrasli pomagajo. Še težje je odgovoriti na vprašanje, kako si lahko starši pomagajo najti pravo ravnovesje. Nerina Bonassin Battelli pravi: "Recepta ni. Starši naj ne mislijo, da je dober starš tisti, ki naredi vse za svojega otroka. Ta 'vse' je vprašljiv. Otroci ne rabijo, da starši vse naredijo zanje. Rabijo starše. Osebo! Dobri starši so tisti, ki ne pozabijo sebe. Tisti, ki se spomnijo, da ko skrbijo zase, naredijo veliko za svojega otroka, ker mu dajo vzorec. Starši si želijo, da bi otroci znali skrbeti zase. A kako se bodo otroci tega naučili? Dobro bi bilo, da starši včasih slečejo te starševske obleke in vidijo sebe, se začutijo. In to podarijo svojemu otroku. To darilo je za otroka enkratno."

Ob koncu še zanimivost. Tuji izraz 'asertivnost' pomeni "sposobnost odkritega izražanja lastnega mnenja, prepričanj, pravic, potreb ali čustev, pri čimer hkrati upoštevamo našega sogovornika" ali na kratko "sposobnost postaviti se zase". Naš jezik te besede ne pozna oziroma nismo je še poslovenili in jo zaenkrat zgolj opišemo.

Mateja Brežan

O uspešnih in nesamostojnih otrocih smo govorili v tokratni oddaji Radio Koper svetuje.

Zadnji prispevki