Trenutno se predvaja:
7. november 2019 ob 14:10 Zgodbe

Dokumentarec so posneli, da se ohranijo spomini

"Voda in njena moč" je naslov igrano dokumentarnega filma o bistrški vodi, katerega režiser in soproducent je Sašo Kušlan, scenarist novinarski kolega Daniel Cek, v filmu pa nastopa še nekaj znanih obrazov, tudi naš nekdanji sodelavec Tomo Šajn.

Film bodo ta konec tedna premierno predavali v Postojni, Bistrici in Pivki, posnet pa je z EU sredstvi. Naš sogovornik je bil režiser Aleksander Sašo Kušlan.

V minulih dneh ste zaključili montažo v pivškem studiu. Je film zdaj končno nared?

Ja, film je nared za projekcije, ki si jih bodo gledalci lahko ogledali že ta konec tedna.

Kako ste se lotili igranega – dokumentarnega filma? Zakaj ste izbrali za tematiko prav vodo?

Ideja je stara kar nekaj let. Področje od Pivke pa vse do Reke zelo dobro poznam. V lesni industriji v Ilirski Bistrici je delal tudi moj stari oče, ki mi je že kot otroku pripovedoval o žagah in mlinih, o stvareh, ki so me že od malega zelo zanimale in privlačile.

Bistrica je zrasla in se razvijala ob vodi, nešteto je spominov krajanov povezanih z vodo, z njeno močjo. Botrovala je nastanku mlinov, žagarstva oziroma pilarstva. Kako ste se projekta lotili s scenaristom, z novinarskim kolegom Danijelom Cekom?

Ob nastajanju, pripravi, iskanju pričevanj ter vsega, kar je potrebno, da postaviš začetek filma, je izšla knjižica "Moji spomini za mlade Bistričane". Gre za rokopis Antonije Mikoletič Žnidaršič, ženske, ki je živela v Ilirski Bistrici od leta 1850 do 1927 in so jo nune naučile pisati, ko je bila stara nekje 55 let. Takrat je napisala svoj izredno zanimiv življenjepis. V filmu smo skušali avtentično prikazati njene zapiske skozi igrane prizore, izbirali smo tudi pristne lokacije, kjer so se stvari tudi zares odvijale.

Predstavili ste spomine gospe Antonije, na primer, kako so žene prale perilo,pa tudi, kako je nastala tudi pesem Tječe, tječe bistra voda. Vse to je prikazano v igranih delih.

To pesem je napisal Miroslav Vilhar. Antonija je v svojih zapiskih zelo precizno napisala, kako jo je na nek način poslal po kostanj v žerjavico. Vilhar je bil vpliven človek za tiste čase! Bil je poslanec in veleposestnik, ki je imel v svoji lasti grad. Ko je napisal to pesem, je bil v strahu pred reakcijo tistih možev, ki so bili lastniki žag in mlinov. Antonijo, ki je bila tudi pevka, je zaprosil, naj gre v gostilno zapeti pesem, da bo videl, kako se bodo ljudje odzvali. Pesem so sprejeli in vzeli za svojo.

Kdo so pričevalci? Predvsem domačini ali strokovnjaki?

Oboji. Skušali smo prikazati, kaj je voda sploh pomenila nekoč in danes. Nekateri ljudje podajo svoja pričevanja iz zgodovine, drugi pa iz sedanjega časa. Bili smo v tehničnem muzeju Slovenije, pogovarjali smo se s strokovnjakom, z gospodom Vilmanom, ki nam je podrobno obrazložil na kakšne načine so nekoč uporabljali oziroma koristili energijo vode. Preko mlinskih koles niso samo mleli žito in žagali hlode, temveč so tudi strojili kože, kovali železo itd. Bistričan Tomo Šajn nam je povedal marsikaj zanimivega in novega. Anton Mihčič pozna vsako ped te ulice, hiše in prebivalce. Dokumentarec smo posneli zato, da se ohranijo spomini o tej ulici.

Tjaša Lotrič


Zadnji prispevki