Trenutno se predvaja:
13. december 2019 ob 14:18 Zgodbe

Dr. Mateja Sedmak: "Želim si manj populistično prikazovanje migrantov!"

Kaj begunce in migrante čaka v primerih, ko nezakonito prestopijo hrvaško-slovensko mejo, in kako bi morali spremeniti način gledanja na migracije, smo se v oddaji Dober dan, znanost pogovarjali z dr. Matejo Sedmak iz ZRS Koper.
Foto: Radio Koper/Lea Širok
Foto: Radio Koper/Lea Širok

Človekove pravice, o katerih smo znova več govorili ob letošnjem svetovnem dnevu, so tiste pravice vsakega posameznika ali skupine, ki so v Deklaraciji iz leta 1948 zapisane kot nujne, osnovne, neodtujljive. Med temi je na prvem mestu dostojanstvo vsakega človeškega bitja. Ne glede na njegovo etnično pripadnost, vero, spol in druge osebne značilnosti. In ne glede na to, ali je domačin ali priseljenec.

Prav priseljencem, migrantom, beguncem prepogosto, tudi v Sloveniji, odrekamo pravice. Naša sogovornica na to temo je bila z dr. Matejo Sedmak iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki letos obeležuje 25 let delovanja.

Moj cilj je dokončati šolo in še naprej tako lepo ‘športati'. Tukaj se počutim varno, imam svoje življenje. Ko sem prišel sem, je bilo tako, kot da se rodiš v povsem novo državo, v novo kulturo: zate je vse čisto novo, od hrane do kulture in jezika, ampak sem se zdaj že privadil,” nam je aprila povedal 17-letni Afganistanec Erfan Gulzari, ki je v Slovenijo po težkem in nevarnem potovanju prišel pred tremi leti in smo ga aprila gostili tudi na Radiu Koper. Takrat je živel v Ljubljani, vikende pa je preživljal v dijaškem domu v Postojni. Drugo leto bo dopolnil 18 let. Kaj ga čaka tu, pri nas, oziroma kaj čaka vse mladoletne migrante, ko postanejo polnoletni?

"Mladoletniki brez spremstva, ki pridejo v Slovenijo, si pridobijo status mednarodne zaščite zgolj na dejstvu njihove mladoletnosti. To konkretno pomeni, da z dopolnjenim 18. letom odpade ta edini razlog, zaradi katerega so jim dovolili ostati v Sloveniji.
V okviru mednarodnega projekta smo opravljali intervjuje s pomočjo Slovenske filantropije z vsemi takrat živečimi mladoletni migranti brez spremstva v Sloveniji. In takrat se je potrdila ta bojazen, da z dopolnjenim 18. letom praktično nihče ni dobil podaljšanega statusa mednarodne zaščite. In so se posledično morali vrniti v državo izvora ali v državo, iz katere so prišli v Slovenijo, ne glede na to, ali je bila ta država zanje varna in ali je bila primerna za bivanje. Glede na to, da je danes svetovni dan človekovih pravic, bi izpostavila, da Slovenija pri tem krši načelo otrokovih najboljših koristi, ki jo kot osnovo zagotavlja in priporoča Konvencija o otrokovih pravicah."

Sicer pa Slovenija vse migrante, ne glede na to, iz katerih razlogov se odpravijo od doma, obravnava kot breme, kot ljudi, ki jim mora družba nekaj dati, kar je zagotovo zgrešeno z različnih vidikov.

"Tako je. To je izrazito zgrešeno in predvsem zelo ozek pogled. Problem je že to, da je vprašanje migracij, migracijske politike, vodeno pod ministrstvom za notranje zadeve, kar pomeni, da je to vprašanje obravnavano izključno z varnostnega vidika. Vsekakor pa moramo na zadevo gledati širše. Denimo, ko govorimo o zaposlovanju, moramo na to gledati kot na socialno vprašanje. Nenazadnje gre za vprašanje, ki se dotika družinske problematike, ko gre za združevanje družin in tako naprej. Vprašanje migracij bi torej moralo biti vodeno pod ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve. Ali, še bolje, v nekem medresorskem telesu.
Žal je tako, da, migranti so videni kot breme, kot ekonomsko breme, kot nekdo, za katerega država porabi zelo veliko davkoplačevalskega denarja, kar je seveda zelo daleč od resnice. In prav je, da povemo, da gre za zavajajoči diskurz tako politikov kot mnogokrat, žal, tudi medijev.
Gre za to, da slovenska ekonomija sloni na priseljeniški delovni sili. Poglejmo konkretno gradbeni sektor, kovinsko industrijo, razne negovalke in tako naprej. Vsi ti sektorji bi čez noč propadli, če ne bi imeli priseljeniške delovne sile. Prav pred kratkim sem po radiu poslušala, da nam bo v zelo kratkem času zmanjkalo 200 družinskih zdravnikov. Na to je država že odreagirala in smo šli prav v Srbijo in Črno goro rekrutirat družinske zdravnike, ki bi nadomestili to pomanjkanje. Podobno je s kovinarsko stroko. Ob tem pa, žal, ugotavljamo, da ko republiški zavod za zaposlovanje odhaja denimo v Bosno po strugarje, ključavničarje in tako dalje, da je tudi ta bazen že prazen, da delavci, raje kot v Slovenijo, odhajajo v Avstrijo, Nemčijo in Švico, ker imajo tam boljše pogoje dela in višjo plačo."

Vi te podatke spremljate od blizu, imate tesne stike z zavodom za zaposlovanje.

"Tako je. V lanskem letu in pred dvema, tremi leti, smo za njih opravili kar dve veliki raziskavi s tega področja. Ena je prav v iskanju delovne sile na področju kovinarske stroke, druga pa se je pravkar zaključila, gre za vprašanje migrantov znotraj Evrope in iz tretjih držav, tako da ne govorim na pamet, ampak dejansko podkrepljeno s podatki.«
V povezavi s priseljenci pogosto slišimo besedno zvezo družbena integracija ali vključitev v družbo. Ta pa mora biti večplastna, saj je znanje jezika, kot vi sami velikokrat poudarite, znanje slovenščine, lahko samo začetek."

Kje je torej potrebno več narediti?

"Vprašanje integracije je ena najbolj zlorabljenih besed. Dejstvo je, da se v Sloveniji tega vprašanja še nismo lotili, tako kot bi se ga morali. Integracija je, kot ste sami rekli, mnogo več kot zgolj jezik. Integracijo je pravzaprav vprašanje pripadnosti in sprejetosti. Letos je bila na ravni države sprejeta migracijska strategija, v kateri pa, žal, praktično povsem umanjka tema integracije. Če je že nekaj narejenega, je na ravni otrok, predvsem osnovnošolske populacije in v zelo majhni meri srednješolske populacije. In še tukaj je integracija zreducirana skoraj izključno na vprašanje jezika. Ko pridemo na odraslo populacijo, torej državljane tako tretjih držav, ki pridejo k nam delat, kakor državljane znotraj Evropske unije, vprašanje integracije povsem umanjka. In to ne zgolj širše integracije, torej socialne, kulturne in tako naprej, ampak tudi jezikovne."

Pri tem je zanimivo, da Slovenija za migrante sploh ni prva izbrana država, ampak smo zgolj prehodno območje za evropski zahod. Malo je tudi beguncev, ki se odločijo, da bodo zaprosili za azil. In za to zagotovo ni krivo zgolj dejstvo, da smo prehodna država.

"To je tudi ena od stvari, ki se v medijih prikazuje lažno in tudi politika jo velikokrat prikazuje zelo zmanipulirano in popačeno. V prej omenjeni raziskavi z mladoletnimi migranti brez spremstva, ki smo jo izvajali, smo ugotovili naslednje. Vsi mladoletni migranti brez spremstva, večinoma so bili dečki in fantje, ki jih je zajela policija bodisi na meji ali jih je našla nekje v gozdovih, kjer so tavali, ali kjer so jih tihotapci pravzaprav zapustili, so izpostavljali, da niso imeli nobene želje, in niti ideje, da bi prišli v Slovenijo, ali da bi pri nas ostali. Slovenija je namreč, če pogledamo iz širše perspektive, politično neprepoznavna in ekonomsko nezanimiva, tako da migranti, ki pri nas prosijo za mednarodno zaščito, pravzaprav ne želijo ostati v Sloveniji. Druga zgodba so morda ekonomski migranti, ampak, kot rečeno, je Slovenija tudi za ekonomske migrante z območja nekdanje Jugoslavije vse manj obljubljena dežela.
Ob vsem pa moramo razumeti, da migracije so in bodo. Trenutne globalne migracije pa se od predhodnih, drugih zgodovinskih migracij, razlikujejo po tem, da sta kapitalizem in njemu ustrezajoča politika privedla do tega, da se s svet strukturno deli na zahodni, severni, bogato razvit del sveta in na drugi strani na revna in podhranjena jug in vzhod. In zaradi teh strukturnih sprememb bi prišlo do še bolj množičnih migracij, ne le ekonomskih, ampak, na žalost, tudi okoljskih in drugih.
Ob tem se meni osebno zdi izjemno žalostno, da smo danes priča situaciji, ko lahko jaz kot pripadnica Evrope in zahodnega sveta, jutri kupim poceni letalsko vozovnico in varno, hitro poceni odletim v Afriko ali v arabski svet, kot turistka, po drugi strani pa mora oseba iz teh istih dežel, s tega istega kontinenta, če želi priti v Evropo, plačati 10 do 50 tisoč evrov za nelegalno izjemno nevarno in negotovo pot. Torej, zgolj zaradi dejstva, da je rojena na napačnem geografskem prostoru, mora plačati, da si rešuje življenje. To se mi zdi res zastrašujoče."

In to še posebej, če pomislimo, da je dovolj že določena barva kože, da pristaneš v prebežniškem centru, kar sta nazadnje doživela študent in študentka iz Nigerije, ki sta se na Hrvaškem udeležila univerzitetnega športnega tekmovanja. Kljub vsem veljavnim dokumentom sta pristala v prebežniškem centru v Bosni in Hercegovini. In Slovenija, če navedemo samo zadnji primer, namerava deportirati afganistanskega prosilca za azil Noora, čeprav se je vključil v družbo in ima družino.

"Osebno bi si želela manj populističen pristop, ko govorimo o teh temah. Tudi glede medijev si želim, da bi o teh zadevah poročali nekoliko drugače, z nekoliko drugačne perspektive. Gre za to, da si pač politiki s takšno politično zlorabo medijskega vprašanja kupujejo politične stolčke, kupujejo volilne glasove, namesto da bi se ukvarjali s temami, ki so resnično ključne in pomembne zame kot za državljanko Slovenije, pa tudi za druge državljane. Žal je tako, in to ne velja le za Slovenijo, temveč najdemo številne primere tudi drugod po svetu, recimo na Madžarskem ali v ZDA s predsednikom Trumpom. Teme, s katerimi bi se politiki morali ukvarjati, ker n so pomembne za vse državljane, pa so denimo vprašanje zaposlovanja, upokojevanja, pokojninska reforma, zdravstveni sistem. S tega širšega, razvojnega zornega kota je migrantsko vprašanje za Slovenijo minorno, obrobno. In to tako glede številčnosti migrantov pri nas, kot tudi glede realnosti tega problema. Ob tem, ko poudarjam, da je potrebno obrniti, spremeniti diskurz o migrantih, se moramo zavedati, da nihče nikoli in nikdar ne zapusti svojega doma, če v to ne bi bil resnično prisiljen. Nihče zlahka ne zapusti svojega kraja rojstva, svojih otroških prijateljev, svojih znancev, svoje okolice, svojih sorodnikov, šole, družbo, ki jo je imel. In to še toliko bolj velja za otroke. Trenutno delamo raziskavo, ki se nanaša na vključevanje otrok migrantov v osnovne in srednje šole v Sloveniji in po drugih državah Evrope. Ob tem ugotavljamo, da so pravzaprav otroci migranti žrtve nekih širših družbenih okoliščin. Prav si tudi enotno izpostavljajo, da se niso želeli priseliti ne v Slovenijo ne v katerokoli drugo evropsko državo, in da če bi le lahko, bi se v trenutku preselili nazaj domov."

Lea Širok


Zadnji prispevki