Trenutno se predvaja:
21. februar 2021 ob 10:30 Zgodbe

Ekološko kmetijo in sirarno sta ustvarila zaradi ljubezni do živali

Na začetku vasice Pedrovo stoji ekološka kmetija in sirarna Čilčevi. Njeni začetki segajo v leto 1880, ko so prvi lastniki na v skalo vklesano teraso postavili hišo, hlev in svinjak.
Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv

Dvajseto stoletje s svojima vojnama družini ni prizanašalo, tako je gospodinja, ki so jo vsi poznali kot Čilčo, ostala sama. Do svoje starosti je obdelovala vinograd, sadovnjak, njivice in pašnike. Potem je življenje v hiši in tudi v vasi povsem zamrlo. Pred desetimi leti sta se biolog Borut Kokalj in ekonomist Tom Ločniškar preselila in obnovila hišo ter začela kmetovati na opuščenih in zaraščenih površinah. Čredo na njuni kmetiji sestavljajo kraške ovce in koze drežniške pasme. Obe pasmi sta izjemno ogroženi, Čilčevi pa so ena redkih slovenskih kmetij, ki ju ohranjajo. Tom in Borut ponujata paleto mlečnih izdelkov iz ekološkega kozjega in ovčjega mleka.

Foto: Osebni arhiv

Vasica na severnem delu kraškega roba in nad braniško ter Vipavsko dolino je nudila zavetišče že v pradavnini. Pred prvo svetovno vojno je bilo v njej okrog sto prebivalcev in vas je vrvela od življenja. Po drugi vojni pa se je naglo izpraznila. Ljudje so našli boljše pogoje za kmetovanje in preživljanje, zato so se preselili na Koprsko, Goriško in tudi v spodnjo Braniško dolino. Vasica je v 90. letih štela le še dva prebivalca. Potem se je zgodil preobrat. Med tiste, ki so kupili zapuščeno hišo, sta tudi Tom in Borut. Danes v vasi živi 16 stalno naseljenih prebivalcev.

Kako to, da sta se odločila za takšen način življenja?

»Ljubezen do živali, ki je zelo močna in traja že od otroštva,« pove Borut in doda: »Nobeden od naju ni živel na kmetiji, prav tako nisva imela izkušenj s kmetovanjem. Mogoče je bil to tudi razlog, zakaj sva začela kmetovati.«

Tom doda: »Način življenja moraš prilagoditi življenju na kmetiji. Če ti je to všeč, je v redu, če ne, pa pač odnehaš

»Začela sva v vasi Gabrovica na Krasu. Imela sva njivo in kurnik ter nekaj kokoši. Njivo je bilo treba kositi, zato sta prišli prvi dve ovčki, ki sta ji sledili še dve. Potem sta prišli kozi, sledil je osliček. Kmetija se je hitro širila. Imela sva 40 ovc in koz. Hiša in pašniki v Gabrovici so kmalu postala premajhni, zato sva začela iskati boljše pogoje, ki sva jih dobila tukaj, na Pedrovem,« o njunih začetkih razlaga Borut.

Foto: Osebni arhiv

Vprašali smo, ju zakaj sta se odločila ravno za najbolj ogroženi slovenski pasmi ovc in koz.

»Ovce so kraške ovce oziroma istrske pramenke. Glede na to, da sva začela kmetovati na Krasu, se nama je zdela ta pasma najbolj primerna. Nenazadnje je ta ovca najbolj prilagojena kraškim pogojem. Glede na to, da jih je tako malo, nisva niti razmišljala, da bi imela drugo pasmo
Zanimalo nas je, zakaj je ta pasma izginila, saj je domačija Čilčevi ena redkih v Sloveniji, ki jih še ima.

»Teh čudovitih ovc v Sloveniji res ni več dosti. Le približno 700 je vpisanih v rodovniško knjigo, torejso čistopasemske. Midva sva ena izmed štirih kmetij, na kateri se kontrolira poreklo in izvor. Kar pomeni, da imava stalen nadzor biotehniške fakultete, ki skrbi za register te pasme,« pojasnjuje Borut in dodaja: »Stoletja se je ta pasma prilagajala temu okolju, kraškim pašnikom. Ti so navidez revni, v resnici pa so biotsko tako pestri, da ovce maksimalno izrabljajo te naravne vire. Prilagojene so vročini, zato so njihovi trebuhi goli; v poletni vročini se tako lažje ohlajajo. Imajo dolge noge, ki so prilagojene hoji na daljše razdalje. Ožji gobec pa jim omogoča, da med kamni na kraških pašnikih laže najdejo hrano. So izredno prilagojene in izredno lepe. Zagotovo gre za eno najlepših pasem ovc pri nas!«

Foto: Osebni arhiv

Tom pa preizkuša stare sirarske in mlečne recepte, ki so zaradi omenjenih pogojev in optimalne izrabe naravnih danosti nekaj posebnega.

»Delamo trde in poltrde sire, jogurte, sire s plemenito plesnijo in skuto. Paleta je pestra. Skušamo združevati sirarsko tradicijo našega okolja in vanjo vnašamo zanimive sirarske recepte, tako iz francoskega območja, kjer so kozji siri doma, kot iz arabskega sveta. Recepte sva črpala tudi na Bližnjem vzhodu, ki je bil v preteklosti izjemen po kozji in sirarski tradiciji. Zaradi znanih razmer se je vse izgubilo. Njihovi izdelki so drugačni in posebni, zato jih nekaj tudi midva poskušava izdelati. Nekateri so nama bili tako všeč, da so pristali v najinem 'repertoarju'. Recimo sir za žar tipa halloumi."

Drugače pa na domačiji Čilčevi lahko dobite tudi piramidice iz kislega mleka s plemenito plesnijo, kroglice z zelišči v oljčnem olju in še bi lahko naštevali.

Slaba plat je ta, da so njune police prazne, ker sta vse že prodala. Povedala sta, da so jima ostali le trije hlebci sira, ki pa sta jih zadržala zase. No, ob odhodu in za tolažbo sta mi povedala, da bo butična proizvodnja njunih izdelkov znova zaživela spomladi.

Nataša Uršič


Zadnji prispevki