Trenutno se predvaja:
25. junij 2020 ob 17:18 Zgodbe

Filozof o epidemiji: »To je bila apokalipsa!«

Je šlo za koronakrizo ali za krizo informacij? Je epidemija primerljiva z vojno? Zakaj je ljudi v resnici strah? Imajo teorije zarote prav? To je le nekaj vprašanj, s katerimi je filozofa dr. Tomaža Grušovnika izzvala Ivana Zajc.
Foto: Radio Koper/Ivana Zajc
Foto: Radio Koper/Ivana Zajc

"Pandemija se je zdela kakor film," dr. Tomaž Grušovnik zapiše v svoji knjigi z naslovom Karantenozofija: Razmišljanja o pandemiji, ki jo je napisal v zadnjih mesecih in je izšla pri založbi Mladinska knjiga. "Imel sem občutek, da sem v kakšni vojni drami, v znanstvenofantastičnem filmu z apokaliptičnim scenarijem," razlaga profesor na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Ker je resničnost preveč nelagodna, jo težko sprejmemo, razlaga.


Med epidemijo so se širile mnoge teorije zarote. Jasno je, da ni šlo le za koronavirusno krizo, ampak tudi za krizo informacij.
Tako je, ja, v ozadju pa je dejstvo, da si ljudje na nek način želimo biti manipulirani. Teorije zarote nam nudijo uteho in delujejo samo zato, ker jim ljudje radi verjamemo. Človek, ki jim verjame, se počuti pametnejši od ostalih, ker ve nekaj več, neko skrivnost, do katere običajni državljani nimajo dostopa in je zato boljši ter modrejši od njih. Drugi razlog je ta, da teorija zarote razloži, kaj se sploh dogaja. Daje nam občutek, da ima nekdo vse stvari pod nadzorom, pa čeprav je naš sovražnik, ki nas ne mara ali nam škoduje – recimo zlobni Kitajec, Bill Gates ali farmacevtska družba. Nekdo ima torej vse pod nadzorom. Če mu ga izmaknem, se lahko polastim krmila in kot kak Batman ali Superman rešim svet. V ozadju pa je dejstvo, da sta svet in naše življenje plod velikih naključij. Ta se zgodijo in nad njimi nimamo moči. Vemo, da je ta virus nastal na podlagi mutacije. Ni nastal v laboratoriju, nihče ga ni izumil – katastrofe se preprosto zgodijo. Ta misel, da smo ljudje v resnici odvisni od naključja, da nas lahko kljub vsej tehnologiji, kljub vsej moči, ki jo imamo, nek mikronski delček odpihne s sveta – ta misel je v resnici neznosna. Raje verjamemo, da je v ozadju nek načrt. To je razlog, da tako radi verjamemo ljudem, ki širijo teorije zarote.

»Vsak človek je po naravi filozof, vsak človek je radoveden, vendar nas je večina kar slabih.«

— dr. Tomaž Grušovnik

Zakaj koronavirus primerjate s kajenjem?
Primerjam ju, ker so mnogi zanikali obstoj tega virusa in so se posledično upirali sprejemanju ukrepov, kar je po mojem mnenju podobno odporu nekoga, ki noče nehati kaditi. Temu se v psihologiji reče kognitivna disonanca. Gre za psihološki proces, pri katerem raje spremenimo naš pogled na stvarnost, kot da bi spremenili svoje ravnanje, saj je lažje reinterpretirati dejstva, kot pa se ravnati v skladu z njimi. Kadilec, ki noče nehati kaditi, najde veliko izgovorov. Reče denimo, da od nečesa pač mora umreti. Tudi ameriški predsednik pravi, da mu hitra prehrana ne more škoditi, ker ima dobre gene. Vse to so racionalizacijske strategije, s pomočjo katerih odmislimo, da je to, kar počnemo, za nas škodljivo, zato nadaljujejo s starim življenjskim slogom. Tako so nekatere države rekle, da ta virus ni nič takega, saj je lažje prezreti dejstva kot zapreti državo.

»Kriza je po eni strani priložnost za refleksijo, po drugi strani pa tudi ne, saj ljudje pod pritiskom težko razmišljamo.«

— dr. Tomaž Grušovnik

Katere izgovore smo našli?
Da gre le za gripo, da ne moremo ničesar, ker gre za genski inženiring in napad, proti kateremu se ne moremo braniti, da to prizadene le druge sloje prebivalstva. Odgovornost smo preložili tudi na državo, češ da kot posamezniki ne moremo ničesar. Poleg tega smo virus primerjali z vojno, kar po mojem mnenju ni primerno. Vojno stanje je stanje sovražnika, ki te hoče načrtno uničiti. Virus nima volje, v bistvu ni niti pravo živo bitje, saj lahko živi le v drugih celicah. Primerjanje virusa z vojnim stanjem je podobno, kot da bi rekli, da toča pada, ker je Zevs jezen na nas. Tako bi oblakom pripisali neko človeško voljo. To je animizem – pripisovanje duha, duše objektom, ki tega nimajo. Celo filozofe sem slišal, da so govorili, da virus nekaj želi. Virus ničesar ne želi, je skupek nekih molekul in to je to. Primerjava virusa z vojno je lahko problematična tudi z družbeno-političnega vidika, saj lahko utemelji družbene ukrepe, ki so neprimerni ali celo represivni.

»Epidemija je bila apokalipsa v grškem pomenu besede. Gre za odkritje nečesa, kar je bilo skrito. V vsakdanu vse teče gladko, šele kriza, ki ga zamaje, pokaže na izvor stvari okrog nas, na vlogo šolstva, infrastrukture … To je priložnost za učenje.«

— dr. Tomaž Grušovnik

Pa sva že pri etiki, s katero se ukvarjate kot filozof. Virusno obdobje je odprlo več moralnih vprašanj. Svoje osebne, individualne pravice smo denimo morali žrtvovati za kolektiv. Kako smo reagirali kot skupnost?
Sodobni mladi so otroci liberalizma, se pravi nekega drugega družbenega sistema, kot so ga bili vajeni starejši občani. Liberalizem izhaja iz posameznika in njegovih pravic. Moji generaciji so že od malega govorili, da smo bogastvo, da naj zasledujemo svoje sanje, da je najpomembnejše, kako se mi počutimo … Naenkrat pa se pojavi ta pandemija in država upravičeno omeji neke svoboščine, da koga denimo pošlje v karanteno. To je bil šok: kdo bo meni rekel, da se ne smem sprehajati po parku, da ne smem kolesariti? To je bil trk med zasledovanjem zasebnih interesov in podrejanju kolektivni ideji. Seveda lahko pride do zlorab, ko so ukrepi prestrogi, da se začne uvajati nek totalitarističen nadzor nad ljudmi. To je nevarnost, a tokrat so bili ukrepi upravičeni, nekaj je bilo treba narediti. Posamezniki so morali žrtvovati lastno ugodje za skupno dobrobit. Kolektivna zavest pa sicer močno upada. Včasih imam občutek, da se individualizacijo celo načrtno spodbuja. Koronavirus nas je po eni strani spomnil, da smo del neke skupnosti, po drugi strani pa tudi ne, saj se je zelo hitro izkazalo, da znajo države Evropske unije odreagirati zelo sebično kadar gre za blago, ki je bilo v pomanjkanji, denimo maske in drugo medicinsko opremo. Tukaj se je solidarnost končala.

Ivana Zajc

Med pogovorom dr. Tomaž Grušovnik govori med drugim še o tem, kaj smo med epidemijo spoznali o zdravstvu, kaj o šolstvu, pa tudi o tem, kaj v karanteni delajo filozofi?

Zadnji prispevki