Trenutno se predvaja:
20. maj 2020 ob 11:09 Zgodbe

Goran Vojnović: "Izogibal bi se novi ureditvi sveta!"

"Svet, v katerega izstopamo iz karantenske ječe, nas straši, ker se je spremenil ali pa smo se spremenili mi," je Goran Vojnović zapisal pred kratkim. Tudi te misli so bile povod za pogovor s tem režiserjem, s scenaristom in pisateljem.
39-letni filmski in televizijski režiser ter scenarist, pisatelj in kolumnist Goran Vojnović v Piranu. Foto: Radio Koper/Tjaša Škamperle
39-letni filmski in televizijski režiser ter scenarist, pisatelj in kolumnist Goran Vojnović v Piranu. Foto: Radio Koper/Tjaša Škamperle

V začetku epidemije in karantene ste preroško napovedali, da bo vsega konec 17. maja. Tega še vladni govorec ni vedel. Kako je uspelo vam?

Imel sem svoje vire, a sem pozabil, da bo to nedelja, da bi vladni govorec stopil na svoj oder in nam vsem razodel srečni konec.

V teh časih smo pogosto slišali reči, da je zdaj čas za razmislek, kaj smo, kdo smo, kaj imamo. Prelomnost tega trenutka ste relativizirali z mislijo, da se vam zdi, da se bomo vrnili nazaj v svoj stari dobri svet in da se bodo ljudje prej ko slej zatekli k znanemu. Še vedno mislite tako?

Pred nekaj dnevi je Svetovna zdravstvena organizacija rekla, da je zelo verjetno, da koronavirus ne bo izginil. Pandemija se bo mogoče umirila in življenje bo steklo dalje. To pomeni, da časa za premislek ne bo veliko. Kolikor ga je bilo, je zamujen. Sam nisem videl kakšnih sprememb. Dejstvo je, da bo sledila finančna kriza, ki bo v nekaterih stvareh igro spremenila. Država bo prevzela neko vidnejšo vlogo. A vprašanje je, ali bo to v temelju spremenilo naš način razumevanje ekonomije in sveta. Ali pa bo to samo služilo temu, da se stvari vrnejo na neko izhodišče. Mislim, da se bomo vrnili na izhodišče. Nevarnosti, da bodo stvari še slabše, kot so bile, bodo večje od možnosti, da se spremenimo. Mislim, da se bodo ljudje želeli čim prej približati tistemu, kar je bilo pred epidemijo.

Pogovarjava se v Piranu, kje je čez noč nastal napis New world order. Kakšen bi bil lahko ta novi red?

Ne vem, kaj si ljudje obetajo in želijo. Ponavadi, ko nastopi novi svetovni red, nastopi s kaosom in potrebuje ogromno časa za vzpostavitev reda. Nov svetovni red je zame nastal v devetesetih, ko se je en svet sesul in drug vzpostavil. Bilo je krvavo in kar se novih redov tiče, je bilo zame dovolj. Strinjam se, da ta svet in red ni urejen pravično. A bi se izogibal novi veliki ureditvi sveta. Zanimivo pa je pri tem grafitu to, kaj bi se z njim zgodilo, če bi bili sredi normalne turistične sezone. Mislim, da ne bi zdržal niti enega dopoldneva. Ta situacija je prinesla naslednje: mesta, ki so desetletja o sebi razmišljala predvsem skozi oči turistov, so postavljena pred dejstvo, kaj njih same in ljudi, ki tu živijo, moti. To ni slabo, a zdi se, da prevladuje neko ravnodušje. Nismo prišli še do tega ‘dajmo zbrisat ta grafi, ker moti nas’.

Katera vprašanja je odprla kriza, na katero vprašanje si moramo odgovoriti?

Zdi se mi, da je največje vprašanje, ali bomo pristali na svet, v katerem je računalniški zaslon naše edino okno v svet. Ali bomo pristali na to, da se naše življenje skoncentrira v naših delovnih sobah in da prek računalnika vzpostavljamo stike z ljudmi, delamo, gledamo televizijo, film, umetnost. Da dejansko postanemo sužnji tehnologije. Tehnologija - da. A to po drugi strani potegne za sabo marsikaj. Prav v teh mesecih je to lahko videl vsak od nas, tudi negativne posledice. Če bo tehnologija izkoristila situacijo in nam dokazala, da lahko delamo od doma, sestankujemo, se šolamo, nas bodo v to izolacijo tudi silili. In tu vidim nevarnost in eno od ključnih dilem časa, ki je pred nami. Ali bomo to izkušnjo posvojili ali pa jo zavrgli. In rekli ne, ker je za naše počutje in za našo družbo dobro in boljše načrtno ohranjati stike, se šolati na predavanjih, se srečevati, sestankovati v živo, ohranjati službene stike, potovanja. To je vprašanje za naslednjih deset let.

Po čem hrepenite zdaj?

Hrepenim po življenju, ki sem ga živel. Po vsem, kar je to življenje tvorilo. Kdaj bomo igrali košarko, potovali, šli v gledališče. V koprskem gledališču smo delali predstavo Jugoslavija, moja dežela in je zdaj pod vprašajem, kdaj bo premiera. Hrepenim, da bi nadaljeval z delom, z dokumentarcem o Eurobasketu 2017. Hrepenim po staremu življenju, po čim več starega življenja. To ne bo prišlo naenkrat, a postopoma bi res rad začel sestavljati življenje in se dvignil iz rahle depresije, v katero smo padli. Moj svet nikoli ni bil zamejen na Slovenijo. Skrbi me, kdaj bomo spet normalno delovali v širšem prostoru. V času epidemije so izšli prevodi nekaj mojih knjig in ne vem, kdaj jih bom lahko predstavil bralcem. To je še neznanka.

Tjaša Škamperle

Intervju z Goranom Vojnovićem



Zadnji prispevki