Trenutno se predvaja:
17. april 2019 ob 14:20Zgodbe

Jadranka Beti: "Z dojenčkom smo 'spakirali' vse v en kovček in prišli sem."

Jadranka Beti je študentka inkluzivne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Kopru. Pred prihodom v Slovenijo je živela v Beogradu. Po poklicu je učiteljica srbskega jezika.

Njen odhod v Slovenijo ni bil načrtovan. Pred selitvijo je delala na osnovni šoli v Beogradu, kjer je dobila odpoved. Ta gesta ji je dala pogum, da naredi spremembo v svojem življenju. Njen mož je dobil delo na Obali in tako so se tudi preselili v Koper.

S seboj niso prav veliko vzeli. "Z dojenčkom, starim eno leto, smo spakirali vse v en kovček in prišli sem. Ne spomnim se, kaj je bilo mojega v tem kovčku. Sigurno je bilo zelo malo stvari, ki so bile samo moje." Zgodba se je začela z enim kovčkom in raste še danes. "Kovček imamo še vedno spravljen, ampak mislim, da bomo ustvarili veliko več, kot smo prinesli. Ni vse v tem, da smo prinesli materialne stvari, ki se dajo vanj, ampak tudi veliko želja in entuziazma."

Iskanje dela je bilo na začetku težko. "Zaradi jezika, saj morate jezik pri delu z otroki zelo dobro obvladati." V Beogradu je delala kot učiteljica srbščine, tega pa v slovenskih šolah ne more poučevati, zato je pričela s poučevanjem v akademskem kulturno-umetniškem društvu Kolo, v sklopu katerega otroke, poleg srbske kulture, folklore in tradicije, učijo tudi srbskega jezika. Pravi, da se ob poučevanju počuti prijetno, saj ve, da s tem otrokom pomaga pri premagovanju strahov in ovir novega jezika.

Poleg poučevanja ji je veliko pomeni tudi izobrazba. Da bi lažje prišla do dela, se je odločila nadaljevati šolanje. Vpisala se je na podiplomski študij inkluzivne pedagogike v Kopru. To smer je izbrala zato, ker si želi "pomagati otrokom v stiski, otrokom, ki so malo drugačni".

Včasih se ljudem zdi samoumevno, da je otrokom, ki pridejo v novo okolje lažje, a sama trdi drugače. "Starši se ne zavedajo, kaj vse otrok preživlja v novem okolju. Otroci imajo svoj univerzalni jezik, ampak igra je nekaj,kar nas lahko združi. V šoli in drugje pa je zelo pomembno, da ima otrok podporo in pomoč." V tem meni, da je zelo dobra, saj ima tudi sama to izkušnjo.

Ko je prišla v Koper, ni imela veliko pričakovanj. Kar najbolj pogreša so ljudje, ki jih je pustila za sabo. Kot jezikoslovka si na začetku ni upala govoriti slovensko, ker se je zavedala, da bo delala napake. "Trenutek, ko sem začela govoriti slovensko, je bil zame zelo pomemben. Imela sem srečo, da sta bili hčeri majhni, saj sta me tudi oni sami učili jezika."

Je oseba majhnih, drobnih korakov. "Ko se zavedaš, da si na pravi poti, te mali koraki pripeljejo tja, kamor moraš priti."

Morje je nekaj, kar jo spremlja od rojstva, saj je ime dobila po Jadranskem morju. Vedno jo je spremljala želja po življenju na morju. "Priti v neko tako mesto iz Beograda je bil zame kot dopust. Včasih sem hodila skozi mesto in se spraševala – a ti ljudje sploh gredo v službo? Ljudje so bili bolj umirjeni, hodili so počasi, ženske niso bile toliko urejene kot v Beogradu. Počutila sem se zelo dobro. To je bil zame oddih." Doda pa, da so v njeno življenje pozneje prišle tudi stvari, "ki tudi mene pohitrijo v tem mestu".

Na vprašanje, ali bi želela ostati v Kopru, odgovarja pritrdilno. "Ne morem reči, da bom ostala za vedno, a zaenkrat je to mesto, kjer se počutim zelo prijetno in sprejeto. Otroci to vidijo kot svoj dom. Mislim, da je to mesto, v katerem bomo živeli."

Lea Širok (Radio Koper) in Darja Oražem (Kulturno izobraževalno društvo PiNA)


Iščete ponudnika storitev na obali?
Brezplačno pridobite ponudbe in cene preverjenih ponudnikov

Pridobite cene in ponudbe


Zadnji prispevki