Trenutno se predvaja:
27. oktober 2020 ob 07:52 Zgodbe

Kako kovaška obrt obuja čare preteklosti

Praktični pomen znanega slovenskega pregovora Kuj železo, dokler je vroče, zelo dobro pozna Maks Šuc. V Vrtočah ima svojo kovaško delavnico in predvsem v popoldanskem času boste večkrat slišali kladivo, kako udarja po vročem železu.
Maks Šuc v svoji delavnici. Foto: Osebni arhiv
Maks Šuc v svoji delavnici. Foto: Osebni arhiv

Za obrt, kot je kovaštvo, se zdi nekako samoumevno, da se prenaša iz roda v rod. Mlajše generacije nadaljujejo družinsko tradicijo, vendar dandanes le še redke zanima kovaški poklic. Nekoč so v kovaških delavnicah nastajala poljedelska in druga delovna orodja, danes pa kovači izdelujejo predvsem okrasne predmete, spominke, ograje in celo umetnine.

"Kovaštvo mi pomeni odklop. Tako pozabim na zunanji svet in ustvarjam. Zame je to sprostitev, sicer bolj psihična kot fizična," pravi Maks Šuc. Po izobrazbi je inženir strojništva, po poklicu učitelj praktičnega pouka na Šolskem centru Nova Gorica, v prostem času kovač. S kovanjem se ukvarja že več let, brez tega opravila si vsakdanjika sploh ne predstavlja. "Po poklicu sem inženir strojništva in znanje, ki sem ga pridobil v šoli, mi je v veliko pomoč. Tako sem spoznal materiale in njihove lastnosti, predvsem strukturo jekla in njegovo obdelavo. Samega kovaštva sicer nismo imeli. Tega sem se sam naučil. Kombinacija znanja, ročnih spretnosti in umetniške žilice - to so glavni atributi dobrega kovača. Predvsem pa občutek za kladivo. Brez nakovala in kladiva ni kovaške delavnice. No, pa tudi klešč."

Boštjan Simčič je obiskal kovača, ki je predstavil svoj poklic, razkril, kaj mu pomeni, pa tudi, kako je zgradil svojo delavnico. Foto: Radio Koper

Udarec kladiva ob žareče železo je torej sestavni del vsakega kovanja, ki temelji na ritmu in to usklajeno ritmično delovanje celotnega telesa je pogoj za učinkovito delo. Kovaška delavnica je zavetišče in sveti prostor vsakega kovača. Že v antičnih časih so ljudje uporabljali kovinske izdelke in kovači so skozi čas poglobili svoje spretnosti in tehniko. Kakšne so glavne delovne lastnosti kovača? "Na prvem mestu sta fizična vzdržljivost in dobra prostorska predstava, malo moraš biti tudi umetnika in seveda, dobro je, da imaš nekaj kovinarskega znanja."

Ali je tudi Maks Šuc podedoval svojo kovaško žilico? "Neposredno ne. V družini je bil sicer kovač, ampak ga nisem poznal. Tako da vse, kar vidite, je postavljeno iz nič. Svojo delavnico sem počasi dograjeval, nič ni podedovano. Za sprostitev sem na Youtubu gledal filme o kovanju in tako se navdušil nad to obrtjo."

Dve leti je potreboval Maks Šuc, da je ustvaril spodoben izdelek, dve leti neuspelih poskusov, kot je dejal. Dandanes le redke še zanima kovaški poklic, kaj šele, da bi se lotili fizično napornih, tehnološko ne prav preprostih in hkrati odgovornih, natančnih delovnih postopkov. Na Goriškem je zanimanje za kovaštvo med mladimi zelo skromno, zato je morda 25-letni Maks Šuc tisti, ki bo to skrivnostno obrt znova obudil. Ni pa neopažen, sploh starejše generacije, ki so ta poklic poznale, popelje nazaj v čas. "Ko je bila generacija mojih nonotov in non še majhna, je bil v vasi vedno kovač. Velikokrat jih spomni prav na to. Sicer so bili takrat kovači bolj usmerjeni, na primer podkovni kovač je skrbel samo za konje, orodni kovač je izdeloval motike, vile, lopate. Danes so te meje bolj zabrisane, tudi zato, ker nas ni dovolj."

Glavna prednost kovaške stroke je možnost razkrivanja ustvarjalnih idej, ki ljudem prinašajo estetski užitek. Še vedno so kovani predmeti zelo cenjeni, saj simbolizirajo luksuz. In prav je tako. Kovačeve roke so ranjene, umazane in težke, izdelki pa polni miline in lepote.

Nekaj zanimivih kovaških prigod je v oddaji Primorski kraji in ljudje posnel Boštjan Simčič.

Boštjan Simčič


Zadnji prispevki