Trenutno se predvaja:
30. maj 2017 ob 19:02Zgodbe

Mala šola življenja

Tomaž Mikeln iz zavoda Naše poti ne pristaja na to, da vsak gleda le na svoje potrebe. Pravi, da je ena najbolj pomembnih poti predvsem pot do drugega.


Če bi se lahko vpisali v malo šolo življenja, česa bi se radi naučili? Ali morda bolje, kaj bi lahko naučili druge? Tomaž Mikeln iz zavoda Naše poti ne pristaja na to, da vsak gleda le na svoje potrebe. Pravi, da je ena najbolj pomembnih poti predvsem pot do drugega. Kot učitelj, zdaj na Centru za komunikacijo, sluh in govor, se je pogosto srečal s situacijo, ko, kot pravi, eni imajo, drugi nimajo, eni bi rade volje pojedli, kar drugim ostane na krožniku, eni dajo, drugi ne, eni se trudijo, za druge se trudijo drugi. Tudi zato zavod Naše poti organizira različne programe kakovostnega preživljanja prostega časa otrok, mladih, odraslih in družin. Osnova je ljubezen do narave, športa, gora, zavod, ki umetnost dojema kot podlago za iskanje lepšega, boljšega, bolj povezanega, izpopolnjenega. Poleti se bodo na taboru v Valkaneli v Istri znova srečali otroci v Mali šoli življenja. Tudi tisti, ki bodo na tabor prišli s pomočjo donacij. In morda se bo tudi letos zgodilo tako, kot se je že: otrok, ki pred leti brez pomoči drugih na tabor ne bi mogel priti, je letos sam postal donator. S Tomažem Mikelnom se je pogovarjala Mateja Brežan.

G. Mikeln, pri vsem vašem početju vas zanimajo predvsem ljudje. Vse te dejavnosti, ki jih organizirate, so nekakšni mostovi, ki pomagajo graditi, kot pravite. Poti je več. So tiste, ki smo jih že našteli, so pa tudi tiste, ki vodijo do sebe. Tudi v šoli, kjer poučujete, o tem pripovedujete svojim učencem: imeti rad sebe, druge ljudi in okolje.

"Jaz mislim, da je življenje pravzaprav zelo enostavno, čeprav se včasih ne znajdemo v vsem tem, kar nas obdaja. A če porinemo nepomembne stvari na stran, ostane to, da moraš imeti rad, da moraš sprejemati, se moraš dobro počutiti v svoji koži in z drugimi ljudmi. Znati moraš pogledati in pozdraviti. In ko to postaviš na svoje mesto, je lažje. Imam otroke, ki se borijo z učenjem ali ocenami, ampak, nenazadnje, bodo čez nekaj deset let pomembne druge stvari. Kako znajo pogledati, se pogovoriti, vprašati, povedati, se smejati, se zjokati. In to želim učiti, poučevati, vzgajati, tako v centru kot v zavodu. Vsak je drugačen in si želim verjeti, da ima vsak v sebi različne kvalitete in interese. Že jaz sam imam osnovno glasbeno šolo, sem razredni učitelj, atletski trener, planinec, voditelj v programu Mednarodno priznanje za mlade. In še sam se ne bi mogel osredotočiti le na eno zadevo. Sem pa v prvi vrsti človek in pedagog. Na primer, ko gremo na atletske priprave, je trening seveda na prvem mestu. A imamo tudi trening socialnih veščin. Otrokom nadenem spalne maske in z njimi hodimo po Medulinu. Vodijo se v parih, drug drugega, slepo fotografirajo okolico. S tem naredimo tudi kaj zase, ne le telesno, tudi umsko, duhovno."

Prav tako so pomembni tisti ljudje, ki skupaj z vami ustvarjajo te programe. Učitelji, mentorji, ki otroke, družine, kolege in odrasle vodijo na teh številnih poteh, niso tam, ker bi slučajno imeli čas, temveč zato, ker v njih prepoznate zavedanje tega poslanstva. 'Tudi mi, učitelji, potrebujemo priložnost, da se lahko uresničujemo, da lahko rastemo,' poudarjate.

"Leta 1999 sem v okviru Obalnega planinskega društva Koper imel prvi planinski tabor. Takrat nismo imeli veliko opreme. Samo željo, mladost, ideje in ideale in smo to izvedli. Dokazali smo, da se da. Tisti teden je meni postavil življenje na glavo. In želel sem to možnost ponuditi tudi ostalim kolegom. V društvu je bilo takrat več deset vodnikov in niso vsi dobili možnosti, da bi svoje znanje in veščine posredovali mladim na taborih. Naslednje leto sem se zato povezal z drugim planinskim društvom in šli smo za dlje časa. V nekaj letih smo povezali sedem društev in tudi drugi mentorji-vodniki so dobili priložnost izkazati se."

Kot učitelj velikokrat srečate otroka, ki bi ga radi pripeljali na tabor. Ker veste, da ta otrok tabor preprosto rabi. In veste, da denarja nimajo ali pa starši tolikšnega zneska ne bi zmogli plačati. Stroške se sicer trudite vedno oklestiti do minimalnega možnega zneska. Kot pravite, so donacije naporna reč, a se trudite. Ko pripeljete tega otroka na tabor, je vredno, pravite.

"Zagotovo. Že v osnovi delujem tako, da ko vidim enega otroka, ki mu nekaj manjka, ki bi se moral nečesa naučiti ali nekaj doživeti, začnem takoj razmišljati, kakšen tabor bi mu organiziral. Čisto konkretno: v šoli, kjer sem poučeval, so nekateri otroci metali malico ali kosilo stran. Ali pa je kdo ugriznil enkrat ali dvakrat in pustil. Če je hotel kak drug otrok njegovo solato pojesti, je rekel: 'Ne, moja je, moja mamica jo je plačala.' To so zgodbe, ki jih nisem mogel kar tako enostavno vreči čez ramo in sem si zamislil tabor male šole življenja, kjer se otroci učijo sami skrbeti zase. Sami kupijo hrano, si jo pripravijo, pospravijo in pomijejo za seboj ter se seveda tudi veliko zabavajo. Vemo, kakšni so časi. Nekateri imajo vse, drugi pa skoraj nič. In zato se trudimo z donacijami."

Vmes se zgodijo prijetna presenečenja. Taka, zaradi katerih ne odnehate.

"Zbirati donacije ni prijetno opravilo. Ljudje te gledajo drugače, zdi se jim, da prosjačiš. Moraš biti prepričan vase. Vedeti moraš, zakaj to počneš. Potem pa se ti zgodi, kot se mi je zgodilo letos. Na računu opazim podarjeni znesek in po podatkih sodeč, je bil to fant, ki je sam pred leti prejemal pomoč . 10-krat sem preveril podatke in se prepričal, da je to on. Razmišljal sem o tem, kaj to njemu pomeni. Danes ima moč, da lahko on pomaga drugim. In veseli me, da smo mi njemu dali pred leti to možnost in on zdaj daje priložnost drugim."

Tabor mala šola življenja bo potekal že deveto leto, tretjič odhajate v Valkanelo v Istro. Prostor tam je prijazen, pravite, hiške so v krogu, kar vas še dodatno povezuje. Kako lahko kdo pomaga z donacijami?

"Vabilo k pomoči smo objavili tudi na naši spletni strani zavoda Naše poti. Pomembno pa je vedeti nekaj: vsak nakaže znesek, ki ga želi nakazati, ker se sam tako odloči. Nikjer ne bo nikoli objavljeno, kdo je podaril in nikoli, kdo je pomoč prejel, ker tega enostavno ne želim. Bolj je pomembno dostojanstvo tistega, ki spodbudo prejme in tistega, ki jo da, kot pa to, da bi zaradi javnih objav donatorjev morda dobili še kakšen evro več. Dal bo tisti, ki želi, in ne zato, da bodo za to izvedeli drugi."

Tudi to je ena lepa učna ura male šole življenja.

"Točno tako. Tudi sam, ko dam, ne želim, da kdo to objavlja naprej. Dam, ker tako čutim. Tudi otroci, ki pridejo na tabor, ne prinesejo s seboj svojega denarja. Vsak dobi 10 evrov žepnine in razmišlja o tem, kako jih bo porabil. S tem želimo ustvariti tudi neko okolje zaupanja. Včasih nam ne uspe, a morda se kdo na tabor vrne prihodnje leto in vmes malo razmisli o teh vrednotah."

Mateja Brežan


Iščete ponudnika storitev na obali?
Brezplačno pridobite ponudbe in cene preverjenih ponudnikov

Pridobite cene in ponudbe


Zadnji prispevki