Trenutno se predvaja:
29. november 2019 ob 12:34 Zgodbe

»Mami, ne bom jedel, če mi izključiš monitorček!«

Človek je postal internetna žival. Pred ekrani preživljamo prosti čas, se izobražujemo, delamo, se zaljubljamo. Kdaj nam vse to škodi?
Zasvojenost z internetom je vse pogostješa, najbolj ogroženi pa so mladostniki. Foto: Radio Koper
Zasvojenost z internetom je vse pogostješa, najbolj ogroženi pa so mladostniki. Foto: Radio Koper

Pogovarjali smo se s terapevtom Miho Kramlijem, vodjo centra za zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica, edini javni ustanovi na Slovenskem, ki se ukvarja tudi z nekemičnimi zasvojenostmi. Pogovor je pripravila Ivana Zajc.

Zasvojenost s spletom: po mnenju nekaterih je to odvečna panika, po mnenju drugih civilizacijska težava. Kaj menite vi?

Odgovoril bi tistim, ki pravijo, da ni panike. Na svetovnem spletu lahko v enem dnevu dobiva toliko podatkov, kot sicer v dveh letih. Takega navala podatkov ne moremo sprocesirati, zato možgani napravijo zaščito in sprocesirajo samo tisto, kar je »fajn«, kar je »luštno«. Na primer, da mi je všeč Kim Kardashian, njene prsi in njena zadnjica. Moji možgani to sprocesirajo, ne morejo pa sprocesirati tega, da sem poročen in da moram biti zvest. Zamislite si, da je vsak dan na spletu milijarda ljudi, ki jim splet načrtno daje toliko podatkov, da jih možgani ne morejo dojeti, zato se osredotočijo le na tisto, kar je fajn, na tisto, kar je »luštno«, ne morejo pa se dokopati do tistega, kar je prav.

»Več kot polovica otrok prosti čas preživlja v virtualnem svetu«

— Miha Kramli

Nam je sploh še kdaj dolgčas?

Kljub obilju podatkov govoriva o ljudeh, ki jim je dolgčas, ne vedo, kaj s seboj početi. In to se kaže v tem, da brez cilja in namena v prazno »surfajo« po različnih vsebinah in če tega ne morejo, postanejo nervozni ter nasilni. Veste, zanimiv podatek je, da je 37 % staršev in partnerjev 270 nekemičnih zasvojencev, ki jih imamo, povedalo, da jih njihovi otroci in partnerji tepejo, da se jih bojijo. Ko so jim postavili omejitve, so postali nasilni. Pri enakem številu kemičnih zasvojencev pa je le 3 % nasilnežev.

Kaj terapevt Miha Kramli svetuje ljudem, ki se borijo z internetno zasvojenostjo ali pa opažajo prve znake?

Kakšen tip človeka je najbolj ogrožen, da zapade v zasvojenost s spletom? Zasledila sem podatek, da so to mladi, pa tudi starejši posamezniki. Kakšne so vaše izkušnje?

Mi imamo starostno populacijo od 9 do 84 let, imamo tudi invalide, nihče ni izključen. To so ljudje, ki ne zmorejo pritiskov šole, družbe, službe, ki potrebujejo nek umik. In seveda jim telefonček, računalnik to omogoča. Recimo, da mi na svetovnem spletu, meni, ki imam plešo in trebuh, dopovejo, da sem grd. To še sprejmem, a mi ne dajo miru, tako so nesramni, da mi še svetujejo, naj grem na splet in naj tam najdem vlogo manekena, ki si ga vse želijo. In jaz grem na splet, da to plešo in trebuh odstranim in tam igram vlogo nekega manekena. Dobro se počutim. Rešitev za tisto, kar mi manjka v realnem življenju, mi ponujajo v virtualnem. Če pa bi mi res želeli dobro, bi mi svetovali, naj rešim probleme v realnem svetu in ne v virtualnem. Tako pa bo vsakdo, ki vas bo iz virtualnega sveta vlekel v realni svet, vaš sovražnik, ker vam bo neprijetno. Po statističnih podatkih iz različnih strokovnih revij, več kot 50 % mladostnikov prosti čas preživlja v virtualnem, ne v realnem svetu. Nastaja nov svet. Niti vrtci niti šole niso pripravljeni na spremenjeno vedenje teh ljudi.

Miha Kramli (na sliki) deluje kot terapevt, zdravljenju nekemičnih odvisnosti pa se posveča že več kot petnajst let. Foto: Radio Koper

Ko vklopimo Instagram, Messenger in druge aplikacije – se pomirimo. Pa smo res mirni?

Zadeva je zelo zanimiva. Naša civilizacija je segla v otroško zibelko. Tja namesto zvončkov, metuljčkov in vetrnic dajemo razne monitorčke, ki oddajajo slikanice z intenzivnimi barvami ter zvoki. Dveletni otrok ima za jedilno mizo že kar avtomatično namontiran monitorček in reče: »Ne bom jedel, mami, če mi izključiš monitorček, ne bom jedel!« Zamislite si: dveletni otrok hranjenje, ki je osnova preživetja, prekine zato, da izsili vključitev monitorčka. To se pravi: otroku pri dveh letih damo močnejše dražljaje, kot je hrana. Kaj bo ta otrok potreboval, ko bo odrastel, da bo počel osnovne stvari, če brez impulzov, dražljajev ne more uresničiti osnove, kot je hrana? Starši pravijo, da otrok ne more niti lulati niti kakati, če mu izključijo monitorček. Se pravi že 2- ali 3-letnega otroka naučimo, da osnovne stvari počne le z močnejšimi dražljaji. Peljemo ga v naravo, da se bo nadihal svežega zraka, da se bo pomiril, da bo dobil navdih. On pa naredi »sceno«. Mi pobašemo stvari in gremo domov, ker je neznosen. Ko pridemo domov, priključimo monitorček in on se hipoma pomiri. Zakaj? Ker so se možgani priključili na vir intenzivnosti, ki so ga vajeni. Obstaja že populacija ljudi, ki so v naravi v stiski, ki jim je neprijetno, ker v naravi ni iste intenzivnosti kot na monitorčku.


Zadnji prispevki