Trenutno se predvaja:
28. maj 2020 ob 14:53 Zgodbe

Mateja Sedmak: "Zaostrene razmere in izolacija 'pogubne' za otroke iz ranljivih družin."

Ne le starostniki, tudi otroci so v času pandemije ena bolj ranljivih skupin. Ta generacija otrok, od najmlajših do mladostnikov, je izkusila dva meseca izolacije od svojih vrstnikov in, nenazadnje, tudi od nonotov in učiteljev.

Posledice te izkušnje bodo zagotovo negativne za otroke iz deprivilegiranih in marginaliziranih skupin. Med njimi so priseljenci, otroci migrantov, otroci s posebnimi potrebami, otroci iz drugih ranljivih družin, poudarja sociologinja Mateja Sedmak iz Znanstveno raziskovalnega središča Koper in dodaja:

"Kakšne so lahko posledice tega obdobja, ni enostavno napovedati. V javnosti in medijih se v zadnjem času izpostavljajo predvsem negativne posledice, kot so tesnoba, strah, depresija, tako pri odraslih kot pri otrocih. Tega seveda ne gre zanikati. Zaradi uravnotežene slike pa bi veljalo izpostaviti tudi pozitivne vidike. V tem času smo imeli priložnost spoznati, kaj pomeni tesnejši stik s svojo družino. Odrekli smo se vsakodnevnemu hitenju, tekanju med službo, šolo, otroki in družino. Marsikatera družina je po moje imela priložnost na novo definirati svoje odnose.
Je pa res, da bodo posledice v veliki meri odvisne od siceršnje družinske slike. Če govorimo o funkcionalnih družinah, za katere bi rekli, da so »zdrave«, se jim v času fizične izolacije ni dogajalo nič hudega. Zagotovo so se znašli. Drugače pa je, ko govorimo ranljivih družinah, bodisi zaradi slabšega socialno-ekonomskega položaja, prisotnosti alkohola, nasilja, kjer vladata čustvena zanemarjenost in fizično, psihično, spolno in drugo nasilje. Seveda so takšne zaostrene situacije in izolacija za te otroke pogubne. Predvsem zato, ker ni zunanjega nadzora, zunanjega stika in stika s šolo, ki tem otrokom včasih predstavlja eno redkih varnih sidrišč in normalnosti v sicer zelo kaotičnem družinskem življenju."

Menite, da je naš šolski sistem v tem času dovolj poskrbel za učence, ki jim starši iz različnih razlogov niso mogli pomagati pri izobraževanju na daljavo? Morda zato, ker niso tehnološko vešči dela z računalnikom ali nimajo znanja, da bi jim lahko pomagali pri prebijanju skozi kupe gradiv in naloge, ali preprosto, ker ne govorijo jezika večine?

"Vzemimo kot primer otroke priseljencev, ki so na novo prišli v Slovenijo in slovenskega jezika ne razumejo in ne govorijo najbolje. Navodila, ki so jih prejemali s strani šol, so bila zgolj v slovenskem jeziku. To pomeni, da so ti otroci imeli težave z branjem, razumevanjem navodil, kaj šele z nalogami. In to ne glede na to, kako dobronamerna so bila navodila in kako dobronamerne in aktivne so bile učiteljice. Otroci iz teh družin so že sicer težko sledili pouku, kaj šele na daljavo. Lahko si predstavljamo, da bo ta razkorak, ki je bil že prej prisoten v znanju, v vključenosti, po koncu pandemije samo še večji.

In če pogledamo še otroke s posebnimi potrebami, naj poudarim, da starši niso strokovnjaki. Niso specializirani v vedenjih in znanjih, ki jih lahko posredujejo učitelji, psihologi, socialni delavci in specialni pedagogi.

Kljub temu, seveda, 'kapo dol staršem'. Prav vsi so se v tem času izjemno izkazali. Tudi sama sem v vlogi mame dveh osnovnošolskih otrok in vem, kaj to pomeni. Kaj pomeni biti doma, kuhati dobesedno petkrat na dan, hkrati skrbeti za gospodinjenje, opravljati svojo službo, 'terapirati' otroke, kar je tudi sicer vloga staršev, in jim še pomagati pri čisto konkretnih šolskih zadevah.

Ob tem naj dodam, da se faktografskih, instrumentalnih znanj vedno lahko priučimo. Bolj pomembne so druge stvari. Po eni strani so otroci imeli priložnost, da so se lahko marsičesa naučili: večje samostojnosti, samoiniciativnosti … To so zelo zanimive izkušnje in bi bilo zanimivo ugotoviti, kakšen napredek so naredili naši otroci. Po drugi strani je res, da smo na otroke, ki so že prej potrebovali dodatno podporo in pomoč, malo pozabili. V takšnih situacijah se družbe običajno usmerijo na večinsko populacijo, torej na povprečne, zdrave otroke brez večjih posebnosti. In otroci, ki so na enem ali na drugem robu skrajnosti, v takšnih situacijah izvisijo."

Kako ste sami doživeli pandemijo novega koronavirusa in kako vidite prihodnost?

"Sama sem obdobje pandemije preživela precej dobro (smeh …). Kot družina smo se namreč zelo povezali, končno smo imeli veliko časa zase, za medosebne odnose. Zelo pomembno je, da živimo v zaledju, tako da smo lahko odkrivali vse tiste neodkrite pohodniške poti, za katere prej nikoli nismo imeli veliko časa. Če sem iskrena, recimo, otroka sploh nista hotela nazaj v šolo, prav nič jima ni manjkalo, začela sta uživati v skupnih trenutkih. Sama sem ugotovila, da družinski proračun trošimo čisto po nepotrebnem za številne, povsem nepotrebne, nepomembne stvari. Čeprav bi zase rekla, da nisem potrošniško usmerjena, da ne kupujem stvari, ki jih ne rabim, se je vendarle brutalno pokazalo, da očitno trošim tudi čisto po nepotrebnem.
Kakšna bo prihodnost? V resnici se najbolj bojim ene stvari. In govorim bolj na splošno. Skladno z doktrino šoka države oblastniki radi izkoristijo takšne trenutke krize nemoči in strahu za uvajanje dodatnih nadzornih in restriktivnih ukrepov. Tega se najbolj bojim. Spomnimo se recimo enajstega septembra v Združenih državah Amerike in kaj vse je temu sledilo. Torej, padec standardov varovanja podatkov, veliki dovoljeni legalni posegi v življenja, velika kršenja osnovnih človekovih, državljanskih pravic. In tu smo na zelo zelo tankem ledu. Pomembno je, da smo državljani dovolj modri, previdni. Da budno spremljamo, kaj se dogaja, kakšni ukrepi bodo sledili in pristanemo na res tiste, ki so najnujnejši oziroma upravičeni. Menim, da moramo paziti, da ne bi uvajali nekih nesorazmernih ukrepov, še posebej, če gre za dolgoročne ali nepovratne ukrepe."

Dr. Mateja Sedmak je bila gostja oddaje Odprto za srečanja

Lea Širok


Zadnji prispevki