Trenutno se predvaja:
1. julij 2020 ob 13:50 Zgodbe

"Mislim, da se bo v Afriki zgodila velika katastrofa"

Bojana Pivk Križnar je pomemben člen Ustanove Toma Križnarja: učiteljica razrednega pouka, novinarka, ki so jo osvojile Nubske gore in se ne boji stiska rok gobavca, žena Toma Križnarja.
Foto: Osebni arhiv/Bojana Pivk Križnar
Foto: Osebni arhiv/Bojana Pivk Križnar

Marsikaj si že več let prizadeva spremeniti. Daleč od naših vsakdanjih težav v Nubskih gorah pomagata zdraviti gobavost. Predlani sta pristala v priporu med Sudanom in Južnim Sudanom. Zato je spraševati po strahu danes, ko je v svetu zaradi koronavirusa zbolelo že 10 milijonov ljudi, verjetno odveč.

Če vas ni strah, kakšno čustvo vas prevzema danes, ko tudi »vaši Afriki« grozi pandemija?

Razmišljam o tem, kam človek gre, ali smo izgubili kompas, ali je naše sočutje še živo. Tudi o strahu sem razmišljala, a me res ni nikoli strah. Že od otroštva ne. Tudi ko sem bila s Tomom zaprta, sem razmišljala o rešitvah, kaj je možno takrat narediti. Potihem vedno verjamem v sočloveka. Če prihajaš nekomu pomagat z odprtim srcem, moraš imeti res smolo, da se ti kaj zgodi. Ko pa razmišljam o virusu, me mori vprašanje, kaj od vsega, kar poznamo, verjeti. Veliko se pogovarjava z ljudmi, iščem različne poglede. Pri tem vlada med ljudmi zmeda. Ljudje so razcepljeni. Verjamejo, da je vse namišljeno, da je vse zrežirano, da bi nas spremenili v svoje dobro, da bomo še večji potrošniki. Po drugi strani poslušam tiste, ki imajo izkušnje v zdravstvu in ki so zgroženi nad to polovico, ki je neodgovorna in da dokler ne bodo videli ljudi na infekcijski umirati, ne bodo verjeli. Zakaj ljudem ne znamo pokazati prave slike, kaj virus je in kam nas je pripeljal? To, da si v glavah tkemo svoje zgodbe, je najhuje, kar se nam je zgodilo. Zato ne moremo stopiti skupaj in ne moremo delovati kot skupnost, kot to počnejo v Nubskih gorah.

Foto: Osebni arhiv/Bojana Pivk Križnar

Ste učiteljica v Logatcu, so vas učenci, tretješolci, presenetili s kakšnim vprašanjem v času koronavirusa?

Otroci ne sprašujejo, ampak z njimi čutiš. Tudi ko jim razlagam, kaj se dogaja v Nubskih gorah, pogosto ne sprašujejo, ampak iščejo rešitve. Tudi v času koronavirusa niso spraševali, kaj se dogaja. Pokazali so veliko odgovornost. Situacijo so izkoristili kot izziv, da se bodo kaj novega naučili. Ko so se vrnili, ko smo se ponovno srečali, sem opazila žar v očeh, da so se z družino veliko več družili. Kot vidim v mojem razredu, to so tretješolci, jim strahu niso uspeli vcepiti.

Kakšne informacije imata o koronavirusu v Afriki?

Novice iz Nubskih gora iz Sudana so skope. Ta predel je odrezan od sveta. Že ko midva pošiljava sporočila, traja po več dni, da dobiš povezavo. Pred dvema tednoma sva govorila s sestro Cecilio, ki dela v eni od dveh manjših bolnic, kjer se zdravi gobavka Roya, sva spraševala tudi o tem, kako je z virusom. Rekla je, da virusa pri njih ni. Sreča je, da so gore odrezane od sveta, da belega človeka niti ne vidijo. Virus se razvija v tistih delih Afrike, ki so industrijsko razviti, kjer je že tako kaos. Od tam poročajo o obolelih. Bojim se, da bo težko zaustaviti okužbe. To so popolnoma drugačni pogoji. O tem se bomo še veliko pogovarjali, kako smo dovolili, da se je to zgodilo. Vrnilo se nam bo kot bumerang.

Kako lahko v Afriki, kjer je zdravstveni sistem drugačen, kjer ni pitne vode in higienskih standardov, upoštevajo razdaljo?

Če se preselim v Nubske gore, je to ravno tisto, kar ves čas ponavljava. Staroselci so tisti, od katerih bi se lahko naučili vrednot in načina življenja. S svojim modernim načinom smo izgubili čut, kaj je prav, kaj ni prav. Koliko naravi pomagati, kdaj naravo izkoristiti, da te zdravi. Oni imajo koče že zgrajene in razpršene tako, da so na ustrezni razdalji, saj nimajo kanalizacije. V mestih, kamor se zgrinja množica, tudi Afričanov, ki hrepenijo po materialnih dobrinah, v teh središčih kaosa si res ne predstavljam, kako prepričati ljudi, da je razdalja pomembna. To je povsem druga miselnost. Toliko let so bili pod belo oblastjo in zdaj ne verjamemo, daj bi jim pomagali. Starešinam, ki imajo znanje prednikov, ne damo možnosti, da bi nam povedali, kako afriškega človeka »ukrotiti«, mu podati znanje. Če pa me sprašujete po tem, ali ima načrt mednarodna skupnost - Združeni narodi ali Svetovna zdravstvena organizacija - lahko iz izkušenj, ki jih imam, z odzivom v primeru gobavosti med Nubami, povem, da ne. Mislim, da se bo zgodila velika katastrofa. Ugotovili bodo, da je že prepozno.

Zdaj se svet ukvarja s cepivom proti koronavirusu, s tem, kako preprečiti njegovo širitev. Vi pa se že nekaj let posvečate bolezni, ki je v 21. stoletju na svetu sploh ne bi smelo več biti. Zakaj se med Nubami širi gobavost?

Zato, ker si jemljemo pravico tehtati, kdo naj preživi. Zato smo izgubljeni. Ko sva naletela na gobavce med Nubami, sva mislila, da gre za en primer, ki je ušel izpod nadzora. A kmalu sva bila zaprepadena, ko sva ugotovila, koliko je gobavcev. Ko spoznaš, kako delujejo mednarodne organizacije, ti postane vse jasno. Vse to bova prikazala v dokumentarnem filmu. Osnutek scenarija sva oddala pred dnevi. Že leta 2017, ko sva se srečala s prvim primerom, nama je bilo jasno, da je potrebno za te ljudi nekaj narediti. Zgodba prikazuje priviligiranega belega človeka, ki se obrača na mednarodno pomoč. Ko pa postane jasno, da je treba na to pomoč treba predolgo čakati, kljub zavezam, da mora WHO pomoč poslati v roku 48 ur na območje, kjer se gobavost širi, bova pokazala, da nama je s 300 dolarji uspelo poslati mamico Royo v bolnišnico. V filmu bo videti tudi Komija, prvega gobavca, s katerim sva se srečala in je žal umrl.

Tjaša Škamperle

Bojana Pivk Križnar je gostja prve julijske oddaje Odprto za srečanja

Zadnji prispevki