Trenutno se predvaja:
15. november 2019 ob 06:30 Zgodbe

Na Alibabi prodajajo "gumenjake za migrante"

Po ocenah mednarodne organizacije za migracije je samo letos v Sredozemlju utonilo najmanj tisoč oseb. Kljub opozorilom, da bo med prebežniki več mrtvih, so Evropske države pred petimi leti ukinile reševalno operacijo Mare nostrum.
nam je v pogovoru zaupala Benedetta Collini. Foto: SOS Mediterranee
nam je v pogovoru zaupala Benedetta Collini. Foto: SOS Mediterranee

Klice na pomoč zdaj prevzemajo ladje nevladnih organizacij. Med njimi tudi SOS Mediterranee. Njihovo italijansko koordinatorico, Benedetto Collini, ki je bila tudi v reševalnih posadkah, pa smo povabili pred mikrofon.

Benedetta Collini, začniva najin pogovor kar pri zadnji akciji reševanja migrantov v Sredozemlju z vašo ladjo Ocean Viking, ki se je šele po dveh tednih zaključila z izkrcanjem 104 oseb v pristaniču Pozzallo na Siciliji. V kakšnem stanju so bile osebe na ladji?
Torej, v začetku reševalne akcije so bile vse 104 osebe v relativno dobrem stanju. Po desetih dneh na morju pa so seveda vsi oslabeli. Govorimo o zapletenih, težkih življenjskih pogojih. Na krovu sta bili med drugimi dve nosečnici, dva otroka do pet let, 32 mladostnikov brez spremstva. Torej osebe, ki so bile tudi sicer zelo ranljive.

Kot je v tvitu zapisala SOS Mediterranee so 104-je preživeli po več kot 12-ih dneh negotovosti na morju končno uspeli pristati na varnem. Tudi ta pristanek migrantov je namreč zaznamovala težka bitka z italijanskimi in malteškimi oblastmi.
Običajno je precej zapleteno razumeti, kako se bodo v določenem primeru odzvale evropske oblasti. Pri predhodni reševalni akciji, ki se je zaključila s pristankom v Tarantu, so oblasti namreč takorekoč nemudoma določile varno pristanišče oziroma mesto varnega pristanka.
Zato težko razumemo, kako in po kakšnih načelih odločajo o varnih mestih, čeprav mednarodno pomorsko pravo jasno določa, da je treba varno mesto dodeliti čim prej.

Povejmo, zakaj je tako pomembno, da ladja z rešenimi osebami na krovu čim prej pristane?
Iz več razlogov. Po eni strani zato, da ljudem omogočimo nadaljevanje njihove, recimo ji, odiseje. Torej, da jim omogočimo oddati morebitno prošnjo za politični azil, kar na ladji ni mogoče. Pa tudi, da se jim ponudi ustrezne življenjske pogoje, zdravniško oskrbo, osebno podporo in tako naprej. Na ladji jim namreč vsega tega ne moremo zagotoviti. Med drugim na krovu nimajo niti postelje, tako da morajo spati na tleh. Poleg tega jih v primeru zdravstvenih težav ne pregledajo v ambulanti ali v ustrezno opremljeni bolnišnici. Po drugi strani ladje, ki čakajo na varno pristanišče, ne morejo nuditi pomoči drugim čolnom na odprtem morju. In v primeru, da jih reši trgovska ladja, to pomeni tudi stroške za ladjo in za ladjarja, ki nato zahteva odškodnino od države, ki je ladjo zadrževala. Gre torej za gospodarsko škodo. Plovba Ocean Vikinga recimo stane 14.000 evrov na dan. Lahko si predstavljate, da je strošek trgovske ladje še veliko večji. Kakorkoli, rešene osebe morajo v najkrajšem možnem času priti v varno pristanišče.

Kot ste mi povedali, ste tudi sami sodelovali v reševalni posadki. Kako poteka reševanje? Kaj se zgodi, ko sredi morja zagledate čoln, poln ljudi?
Najprej gremo seveda v iskalno akcijo. Odpravimo se lahko na lastno pobudo ali potem, ko pristojni pomorski organi javijo koordinate, na katerih so opazili begunce. Vendar se to zgodi zelo redko, kar je zaskrbljujoče. Zgodi se seveda tudi, da med plovbo sami opazimo čoln v nevarnosti. Med plovbo do čolna ima posadka čas, da se pripravi na reševanje. To pomeni, da pripravimo reševalne čolne, se oblečemo, pripravimo rešilne jopiče ter vse ostalo, kar potrebujemo za svojo varnost in za varnost ter reševanje oseb. Nato se s prvimi čolni približamo tistim, ki potrebujejo pomoč. To je eden najbolj občutljivih trenutkov. Zagotoviti je namreč treba, da se osebe na čolnu ne razburijo, da se ne prestrašijo, da se ne začnejo bati, da jih bomo vrnili v Libijo. Prav ta strah je pogosto kriv za paniko na čolnu. Skratka, ravnati moramo tako, da osebe na čolnu razumejo, da jih bomo odpeljali v Evropo. Razumeti morajo, da morajo ostati mirni, da morajo sodelovati in da nam morajo pomagati, da jim lahko pomagamo. Pa tudi, da morajo tudi sami delovati kot posadka in si pri tem vzajemno pomagati. Denimo pri oblačenju rešilnih jopičev ter pri nudenju podpore najšibkejšim osebam na krovu.

Pogosto vse osebe, ki so na teh čolnih, nimajo niti rešilnih jopičev, niso na noben način pripravljene za plovbo.
Očitno ne. Ob našem prvem stiku je pomembno, da te osebe pomirimo in preverimo, kaj je s čolnom. Če gumenjak denimo pušča, mora biti naš odziv temu primerno hiter. Nevaren postane tudi, če se zlomi dno, ki je narejeno iz vezanih plošč najnižje kvalitete. Medtem ko na večjih lesenih čolnih obstaja nevarnost vdora vode, zaradi česar je čoln veliko bolj nestabilen. V nadaljevanju je potrebno preveriti ali so na čolnu osebe, ki potrebujejo takojšnjo zdravniško pomoč. Šele nato razdelimo rešilne jopiče. V redkih primerih, ko jih imajo, so zanje morali plačati, saj jih brezplačno ne dobijo. Ti rešilni jopiči so običajno izjemno slabe kakovosti. Ker se napijejo z vodo, lahko človeka hitreje potegnejo na dno, kot če bi bil brez jopiča.

Od kod prihajajo ti čolni, ki jih za migrante uporabljajo trgovci z ljudmi, kriminalci? In v večini primerov iz katere sredozemske države izplujejo proti Evropi?
Gumenjake izdelujejo na Kitajskem, kupujejo jih v spletni trgovini Alibabà ali v drugih spletnih trgovinah, ki te čolne prodajajo z imenom »gumenjak za migranta«.

Prav s tem imenom? Gumenjak za migranta?
Da. Ne vem sicer po kakšni poti potem pridejo do kupca, a bi bilo zelo koristno, če bi prišli do tega podatka, da bi tako morda lahko preprečili prodajo teh gumenjakov, ki prihajajo v Libijo. Leseni čolni pa so večinoma odrabljene ribiške barke, ki jih uporabljajo v te namene.

In skupino ljudi, s katero do zadnjega natrpajo gumenjak, potem pustijo na odprtem morju? Jih tihotapci z ljudmi odpeljejo do določene točke in jih tam pustijo?
Ne vedno. Včasih začnejo pot prav na obali. Drugič jih pospremijo kratek del poti na odprto morje. Pogosto jim dajo kompas ter naključno izberejo tistega, ki bo krmaril. Vendar tudi za to ni pravila. Vlogo krmarja lahko dobi tudi kdo, ki ni dovolj plačal za pot. Zgodi se tudi, da nekoga s pištolo prisilijo, da prevzame krmilo. Nato dobijo navodilo: »Pojdite na sever.« Zelo redko dobijo satelitski telefon z zabeleženo številko pomorske oblasti, s katero naj stopijo v stik. In nato jih pošljejo na pot. Pojdite na sever, jim rečejo. Okrog 50 navtičnih milj severno od libijske obale in zahodno od Tripolija so naftne ploščadi. Na vrhu teh gori plamen. Tihotapci migrantom, ki potujejo ponoči, včasih rečejo, naj sledijo temu plamenu. Občasno jim rečejo celo, da je tisti plamen že Evropa. Ko gredo na pot so na smrt prestrašeni in ne poznajo morja. Nimajo izkušenj na morju. Ne vedo, koliko časa potrebujejo do Evrope in kakšna je razdalja med Libijo in Evropo. Zato jim tihotapci lahko rečejo, naj sledijo plamenu, in bodo prišli v Evropo. Šele ko priplujejo do tja, ugotovijo, da so dejansko še vedno sredi morja.

Prav sredi morja jih najdete aktivisti na najetih ladjah nevladnih organizacij, med katerimi je tudi SOS Medietranne. Na zadnji reševalni akciji, o kateri sva govorili na začetku, so bili tudi zdravniki iz organizacije Zdravniki brez meja. Pogosto sodelujete z njimi?
Zdravniki brez meja so naš partner na krovu od junija 2016, zato so z nami na vsaki reševalni akciji. Na ladji je sicer nekaj oseb iz pomorske posadke, ki jo zagotovi ladjar najete ladje. Potem je tu naša reševalna posadka, pa zdravniška ekipa Zdravnikov brez meja, ki skrbi za prvo pomoč. Poleg sodelavcev, kot so denimo kulturni mediator, logist, koordinator, so na krovu torej zdravnik, dve medicinski sestri in porodničar, ki na krovu nudijo zdravstveno oskrbo rešenim osebam.

Kot sva že povedali, ste bili tudi sami v reševalni posadki. Kakšen je občutek, ko sredi morja zagledaš gumenjak, tako rekoč priložnostno plovilo, polno ljudi?
Vkrcala sem se v prvi vrsti zato, ker že vrsto let kot prostovoljka v enem od francoskih društev ljubiteljsko učim jadranje. Tako tudi svoje učence že vrsto let učim, da je reševanje na morju brezplačno in obvezno. Na tej osnovi sta mornarica in obalna straža v letih 2013-2015 tudi izvajali reševalne akcije. Vendar sta Italija in celo Evropa, oktobra 2014 prenehali izvajati operacijo reševanja migrantov Mare Nostrum. Nastala je praznina. Zato so nekatere nevladne organizacije zasedle mesto, položaj, ki so se mu evropske države odpovedale oziroma, kot pravimo mi, so abdicirale. Zato sem šla na morje. In povedati moram, da nisem pričakovala tako močnih čustev, ki so privrela ob pogledu na ljudi sredi morja, na otroke. Najpomembnejša stvar pa je bila razumeti, da je vsak od teh ljudi samostojna oseba. Človek, z vso svojo humanostjo. Na to zelo hitro pozabiš v udobju svojega doma. Ampak vsak od teh ljudi ima svoje življenje, svojo zgodovino, svoje človeško dostojanstvo. Tam, na ladji, to postane zelo jasno, ko jih pogledaš v oči in se z njimi pogovarjaš, se igraš, šališ, se smejiš, razpravljaš. Zavedaš se, da vsi niso svetniki, da vsi niso dobri ljudje, vendar so prav vsi osebe, človeška bitja, ki imajo vso pravico živeti. Ko si na krovu ta dejstva niso več zgolj teorija, niso več nekaj abstraktnega, temveč nekaj zelo konkretnega, vidnega. V teh osebah prepoznaš svojo družino, znance...

Pa so te akcije reševanja človeških življenj v Sredozemskem morju nevarne tudi za same posadke? Imajo tudi vaši člani, kapitani, težave z oblastmi kot denimo kapitanka Rackette iz nevladne organizacije Sea Watch?
Obstajata dve vrsti tveganja. Po eni strani, kot ste omenili, gre za pravno nevarnost. Denimo, grožnja, da vas bodo aretirali, preiskave ... Vendar gre za tveganje, ki se ga zelo zavedamo in smo v tem oziru zelo previdni. Predvsem pa dosledno spoštujemo zakon. Zato tudi v nobeni od sodnih preiskav, ki so jih do zdaj uvedli proti ladjam nevladnih organizacij, ni prišlo do obsodbe. Nekateri postopki sicer še potekajo, druge so ovrgli, nekatere pa so zaključili prav z razsodbo o nedolžnosti. Zato je glavna pravna grožnja pravzaprav nevarnost zasega ladje in posledična nezmožnost nadaljevanja naše naloge. Ob tej obstaja še ena, bolj neposredna nevarnost, ki prihaja z morja. To je trenutek srečanja s čolni libijske obalne straže ali milice – obe je težko ločiti, saj čolne libijske obalne straže pogosto upravljajo milice. V teh primerih je težava v tem, da ne vemo, kako se bodo odzvali. Vsi ti čolni, ki jih srečujemo na morju, so opremljeni z najrazličnejšim orožjem. Enkrat tako skorajda sodelujejo, drugič so lahko zelo sovražni. In včasih streljajo. In to je veliko bolj neposredna in resna nevarnost.

Kljub temu da število oseb, ki poskušajo prečkati Sredozemlje, da bi prišli v Evropo, upada, postaja njihovo morsko potovanje vse bolj nevarno in smrtnost narašča. Zakaj je temu tako, kaj se dogaja?
Odstotek mrtvih raste in morje je vse bolj nevarno prečkati. In kaj so razlogi? Dejstvo, da ni usklajenih sistemov reševanja. Dejstvo, da se financira libijska obalna straža, ki vrača ljudi v Libijo. In to zato, ker spremljamo število ljudi, ki umrejo na morju, na pa tudi tistih, ki umrejo v Libiji.Vendar imamo poročila o dogajanju v Libiji, ki so zelo zaskrbljujoča. Prav tako je za osebe, ki se podajo na pot, vse manj ladij, ki bi jim lahko pomagale. Tovorne ladje se namreč temu delu morja raje izognejo in poiščejo druge plovne poti. To se je zgodilo tudi v času vietnamskih »Good people«.

Nevladna orgaizacija SOS Mediterranee – kar tudi poudarjate - se financira izključno iz donacij, večinoma posameznikov, in deluje v štirih državah. Koliko oseb ste doslej rešili na vaših akcijah v Sredozemskem morju? In predvsem do kdaj boste to počeli?
Prvotno je bila zamišljena kot evropsko združenje. Vendar za to ni bilo pravne podlage. Evropsko razsežnost smo ohranili z ustanavljanjem društev v Franciji, Nemčiji, Švici in Italiji. Naš cilj je to evropsko razsežnost še okrepiti. Do danes smo rešili več kot 30.000 ljudi, od tega več kot 29 tisoč z našo prvo ladjo Aquariusom. Do kdaj bomo to delali, ste vprašali? Dokler bo treba. Mi smo prvi, ki bi radi prenehali s tem delom. A ne zato, ker tega ne zmoremo več ali zato, ker nam je to bilo preprečeno. Prenehali bomo, ko naše aktivnosti ne bodo več potrebne. Pika. Toda o tem, kdaj se bo to zgodilo, ne odločamo mi.

Lea Širok


Zadnji prispevki