Trenutno se predvaja:
10. januar 2020 ob 16:37 Zgodbe

Na poti reševanja življenj

Delo z reševalnim psom zahteva veliko prilagajanja in odrekanja prostega časa. Prva naloga vodnika je izobraževanje.
Živalski blues: Loredana Vergan

Živeti tako, da bom lahko pomagala reševati izgubljene osebe s pomočjo psa, je bila moja želja, ki je pred davnimi leti nisem povsem izpolnila. Prekinil jo je službeni ritem. Medtem pa sem veliko brala o neverjetnih sposobnostih psa in njegovem nosu, ki je za kinologe še vedno uganka. O načinih, kako ga pes uporablja, kako zaznava vonj in kako ga predeluje, je še veliko nedorečenih raziskav.

Medtem je tudi v Slovenijo prispela nova disciplina, mantrailing, ko pes sledi vonju pogrešanega. Z zanimanjem sem se vključila v to delo z obema psičkama, saj je bila to idealna zaposlitev zanju, ki tako radi vohljata in sporočata ostalim psom svoje namere in ugotovitve. Psi se tudi preko markacij sporazumevajo. Joj, kakšne sposobnosti imajo! In kako vse čutijo! Zdi se tudi, da prebirajo naše misli. Če smo dovolj energijsko občutljivi, lahko tudi mi zaznamo njihovo energijo. Pa jih pravilno razumemo, znamo prebirati njihovo telesno govorico? Da bi jih bolje razumeli, moramo biti z njimi v tesni povezavi, kolikor se le da. Naša negativna energija slabo vpliva nanje. To so trenutki, ko smo jezni in s seboj nezadovoljni. V takih primerih jim ni do sodelovanja z nami. Mi pa pravimo, da nam ne sledijo.

Zagotovo se bom prav med delom s psi največ naučila o njihovem komuniciranju, ki je ključno pri odkrivanju, ali je pes na pravi sledi ali ne. Neka notranja nepotešena radovednost me vzpodbuja v namero o vključitvi med reševalce z mantrailing psom. Res sem kar nekaj časa premišljevala o tem. Zdaj pa grem v to povsem zavestno. Poleg tega sem rojena humanitarka in zdaj sem na poti izobraževanja sredi vodniških priprav. Pa to ni kar neki! Pri tem delu moraš biti discipliniran. Pri reševanju življenj gre za veliko odgovornost, ki se je moraš zavedati. Globoko v sebi moraš razčistiti, ali boš zmogel. Ali boš dovolj iznajdljiv v dani situaciji, ko se boš znašel pred človekom, ki si morda v svoji neizmerni stiski želi zapustiti življenje. Ti pa si na poti, da bi ga rešil. Kaj, če se bo med tem dejanjem spremenilo moje dojemanje sveta, kaj se mi lahko zgodi? Kolikor se poznam, bi v danem trenutku odprla srce in začutila sočutje in iz mene bi privrele tople besede, ki bi pogrešanega prepričale, da se je vredno truditi in preživeti. Razmišljam, skušam se vživeti v tak trenutek. O tem se pogovarjam s kolegi, tudi z izkušenimi v iskanju pogrešanih. Zavedam se, da to delo ni enostavno. Spomnim se tudi na nekdanjega vodjo krovne organizacije Enot reševalnih psov Slovenije, ki deluje v okviru Kinološke zveze, Vlada Gerbca, ki je rad ponavljal: »Vodniki se učijo drug od drugega in tako pridobivajo dragocene izkušnje.« In nedvomno je imel prav. Edina prepričanja, ki so resnično naša, so tista, ki jih nosimo v sebi kot naše izkušnje. Naučiti se moram še marsikaj. S psom morava biti v dobri kondiciji, psihični in fizični. V iskalni akciji moramo biti osredotočeni na psa, pa ne le to, upoštevati moramo vremenske pogoje, veter, temperature, vlago … S psom morava biti eno.

Če sem bila v nekem prejšnjem filmu z mojo Schebo v ritmu rokenrola, se zdaj z obema učimo tango. Ni enostavno, a vztrajam, ker je privlačno in zanimivo. Želim priti do cilja. A je še kaj bolj plemenitega od reševanja življenja? Pripravljena sem na odrekanja, na dež, mraz, sneg in najhujšo vročino. Marsikaj od naštetega sem že občutila na treningu. Čaka me veliko odrekanja. Potrebujem pa tudi veliko podpore in vzpodbude doma in v službi. Vztrajala bom in uspela!

Loredana Vergan


Zadnji prispevki