Trenutno se predvaja:
30. november 2016 ob 23:21 Zgodbe

"Odkar živim v Indiji, sploh ne nosim več črnih oblačil"

V sklopu rubrike Primorci po svetu smo pred mikrofon povabili našo nekdanjo sodelavko Nušo Pevc, ki že nekaj časa živi v Indiji.
false

V ozadju je mogočen mavzolej Tadž Mahal.

Človek se zamisli, da je nekje na drugem koncu sveta majhna državica z dvema milijonoma ljudi, ki se res trudijo ločevati odpadke. Doma strogo ločujemo odpadke, imamo veliko vrst košev za smeti. Potem prideš v Indijo, kjer živi milijarda ljudi, ki res nima nobenega občutka in smeti meče vse povsod.

Nuša Pevc

Pred tem je Nuša živela v Združenih arabskih emiratih. Naša sogovrnica že nekaj let ne živi več v Sloveniji, pred pričetkom pogovora je izrazila dvom "ali sploh še znam slovensko". Seveda je pogovor hitro stekel, osrednji temi sta bili seveda življenjski okolji v Indiji in na Bližnjem vzhodu.

Nuša, Slovenija je bila pretesna zate. Preselila si se v Dubaj, zdaj že nekaj časa živiš v Indiji, katera je tvoja naslednja postaja?

Ne morem še odgovoriti na to vprašanje, saj se odločam sproti. Trenutno sem v Indiji, naslednja postaja bo Slovenija za praznike. Ne vem še, kje bom naslednje leto, a zagotovo ne v Sloveniji.

Svet je tvoj dom, se res počutiš povsod doma?

Ne, ker povsod še nisem bila. Je pa res, da se marsikje hitro ustalim. Ko v določenem kraju spoznam ljudi, se hitro počutim doma. Večkrat se mi je zgodilo, da so me že po prvem dnevu ustavili in spraševali, kar običajno sprašujejo domačine. Mislijo, da sem domačinka. Razen tu v Indiji. Tu morda res ne zgledam kot domačinka.

Čeprav veliko delaš na tem, da bi bila tudi v Indiji domačinka.

Za zdaj še nisem začutila, da bi nekje ostala za vedno. Povsod si želim ostati nekaj časa, morda nekaj let. Za vedno, to pa težko rečem.

Kaj pa prijatelji, tvoji bližnji – kako dojemajo tvoj nomadski stil življenja?

Večinoma me občudujejo, nekateri mi zavidajo v dobrem smislu. Navadili so se, da se vidimo bolj poredko, da komuniciramo prek elektronskih medijev, a mislim, da so veseli zame. Ne gre pa pozabiti, da imam prijatelje po vsem svetu, zato je svet morda res moj dom.

Pred leti si se ustalila v Dubaju. Gre res za deželo presežkov?

Dubaj je posebno mesto, drugačno, kot jih poznamo v Evropi. Gre za tipičen primer materializma - vse je umetno, tudi samo mesto. Vse se vrti okrog nakupovalnih središč, velikih stavb, sredi puščave imajo celo smučišče, nekateri imajo za hišnega ljubljenčka tigra. Gre za mesto presežkov, je pa žalostno, da na račun izkoriščanja ljudi iz revnejših držav.

Kakšne so kulturne razlike, najbrž je zahodni model življenja tam precej dobro usidran?

Dubaj je precej zahodnjaški v primerjavi z ostalimi državami Bližnjega vzhoda. Devetdeset odstotkov vsega prebivalstva je tujcev. Tamkajšnja poglavitna gospodarska panoga je turizem, zato so temu prilagojeni kultura in vse ostalo. Decembra zagotovo prodajajo božične in novoletne okraske. Marsikdo goji predstavo, da tam ženske nimamo nobenih pravic, da hodimo okrog zakrite, a temu ni tako. Razgaljena se ravno ne moreš sprehajati naokrog, zagotovo pa ni tako strogo, kot si mislimo.

Trenutno si v Indiji, kako to, da si izbrala ravno to deželo?

Indijo sem izbrala predvsem zaradi joge, ki me od nekdaj zanima. Že nekaj let sem si želela tja, a nikoli nisem imela dovolj časa ali poguma, da bi odšla sama. Po toliko potovanjih v Azijo sem vendarle zbrala pogum ter se odpravila. Tu sem tri mesece, učim se joge.

Na katerem področju življenja si v Indiji občutila prvi kulturni šok?

Zdi se mi, da kulturnega šoka pravzaprav nisem doživela. Predvsem zaradi tega, ker sem že obiskala druge azijske države, tudi Indijo. Če pa teh izkušenj ne bi imela, bi bil šok zagotovo velik. Zadeva, ki me je na začetku najbolj zmotila, so zagotovo smeti – kamorkoli se obrneš, same smeti. Indijci res nimajo občutka za odpadke. Vsa narava, ceste, ulice, vse je polno smeti, ki jih kar mečejo na tla. Človek se zamisli, da je nekje na drugem koncu sveta majhna državica z dvema milijonoma ljudi, ki se res trudijo ločevati odpadke. Doma strogo ločujemo odpadke, imamo veliko vrst košev za smeti. Potem prideš v Indijo, kjer živi milijarda ljudi, ki res nima nobenega občutka in smeti meče vse povsod. To gre v ocean, reke, narava je res uničena.

Kaj ti je pri indijski kulturi najbolj všeč?

Najbolj mi je všeč joga. Joga izhaja iz Indije, je njihova dediščina. Duhovne stvari so vraščene v vsakdanje življenje. Joga je tu nekaj povsem običajnega, vsi vedo, kaj je. Pri nas v Sloveniji je nekateri sploh ne poznajo. Všeč mi je tudi njihov pozdrav namaste. To ni naš dober dan, pač pa pomeni božansko v meni se prilagaja božanskemu v tebi. Že sam vsakodnevni pozdrav je duhoven. Všeč so mi njihova tradicionalna oblačila »sariji«. Vse je tako pisano. Odkar sem tukaj, sploh ne nosim več črnih oblačil. Všeč so mi barve, pa to, da so ljudje sproščeni in da je vegetarijanstvo del religije. Tu je toliko vegetarijancev, da je zaradi tega toliko več izbire vegetarijanskih jedi.

Zagotovo pa nekaj tudi pogrešaš?

Včasih pogrešam zaveso za tuš (smeh, op.a.). Kopalnice so tako narejene, da jih moraš po tuširanju še očistiti, drugače pa nič posebnega. Vesela sem, da imam toplo vodo, kar tu ni ravno pogosto. Nekateri so mi rekli, da se bom naveličala indijske hrane, da bom pogrešala našo, zahodno. Po treh mesecih lahko rečem, da indijsko hrano obožujem in ničesar ne pogrešam.

Kaj se dogaja z indijskim monetarnim sistemom?

Sedaj so se stvari nekoliko umirile. Pred tremi tedni je indijski premier čez noč sporočil, da prenehata veljati bankovca za 1000 in 500 rupij. To je njihov boj proti sivi ekonomiji. Ljudi so na tak način želeli prisiliti, da prijavijo ves denar, ki ga imajo doma ter za to plačajo davke. Veliko Indijcev nima odprtih bančnih računov, zato so jih želeli prisiliti, da jih odprejo, a stvar po indijsko ni bila preveč dobro premišljena. Precej časa je trajalo, da so začeli s tiskanjem novega denarja, zato so morali postaviti nekakšne omejitve za bankomate. Vrste so bile grozne, čakali smo tudi po tri ure. Stvari so sedaj normalizirane, novi bankovci so prišli v bankomate, čakalna doba je zgolj 15 minut.

Razmišljaš kdaj, da bi se vrnila nazaj v Slovenijo?

Včasih morda pomislim na to, a se dolgoročno res ne vidim v Sloveniji. Vedno se je lepo vrniti domov, za praznike, videti družino, prijatelje, a me vedno znova vleče nekam ven iz Slovenije.

Hvala za ta pogovor, naj te na tvoji poti spremlja pregovor: Povsod je lepo, doma sem povsod.

Hvala lepa.

Blaž Maljevac


Zadnji prispevki