Trenutno se predvaja:
7. november 2019 ob 14:24 Zgodbe

»Popolnost je sovražnik dobrega.«

To je misel francoskega razsvetljenca Voltaira, ki jo preberemo tudi v knjigi Tine Bončina Izgorelost: si upate živeti drugače, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi.
Je izgorelost res pojav nove dobe ali gre zgolj za to, da jo zdaj bolj prepoznavamo? Foto: Radio Koper
Je izgorelost res pojav nove dobe ali gre zgolj za to, da jo zdaj bolj prepoznavamo? Foto: Radio Koper

In čeprav se v 18. stoletju o izgorelosti ni govorilo, ta misel dobro povzema srž novodobne kuge, zaradi katere je klecnil že lep odstotek ljudi. Svetovna zdravstvena organizacije je izgorelost letos za en kratek dan razglasila za bolezen, nato pa to preklicala in se pri tem sklicevala na nepotreben 'lapsus' ter jo znova postavila med stanja. V izvidih bo tako težko zaslediti to besedo, pogosteje so zapisane 'depresija', 'anksioznost', 'posttravmatski sindrom'.

»Ena plat tega je zagotovo financiranje, zavarovanja,« pravi doktorica medicine in psihoterapevtka Tina Bončina, »po drugi strani pa jo je težko diagnosticirati. Jaz jo obravnavam kot psihosomatsko bolezen. Res jo tudi pogosto spremlja depresija ali tesnoba. Najlažje bi bilo imeti nek test, kot za nekatere druge bolezni, na primer angino.« V svoji dolgoletni karieri se pri svojih pacientih vse pogosteje sreča s simptomi izgorelosti. Pa je izgorelost res pojav nove dobe ali gre zgolj za to, da jo zdaj bolj prepoznavamo? Sogovornica pravi: »Izgorelost je pogosto predmet naših debat, se pa pojavlja nek trend, da jo zlorabljamo. Namesto, da kdaj rečemo, da smo izčrpani ali utrujeni, rečemo, da smo izgoreli.«

Zagotovo to ni primer Katje Krasko Štebljaj, nekdanje predstavnica za stike z javnostjo v enem od večjih slovenskih podjetij, ki je uspešno kariero in vlogo vzorne matere, športnice, hčerke in prijateljice zaradi adrenalnega zloma čez noč zamenjala za bolniško posteljo. Bila je prva, ki je javno spregovorila o izgorelosti in njena izkušnja je tudi uvod v Bončinino knjigo. Povedala je, da je bilo, kot bi čeznjo šel traktor. Glava je postala ekonom lonec, razdražljivost je bila na ravni ranjenega leva. Telo je bilo težko, kot bi nosilo kamne piramid. Hoditi ni mogla.
»Ljudje delamo na kredit, ki ga moramo potem enkrat odplačati,« izpostavlja Bončina. »In obresti znajo biti zelo visoke. Da je nekaj narobe z nami, nam sporoči tudi samo telo: izčrpanost in občutek ujetosti sta prvi dve fazi, kasneje pride izgorelost. In telo takrat opozarja, da se je treba ustaviti. Prisluhniti mu je treba in se vprašati 'Zakaj prav ta simptom in zakaj prav ob tem času'? In pove nam tudi, kaj moramo narediti. A mi v vsej naglici, v kateri živimo, iz dneva v dan prestavljamo rešitev. Ljudje smo namreč nosilci, če že ne ujetniki nekih vzorcev. In ne gre za začaran krog,« poudarja Bončina. »V tem ni čarovnije, je zanka, ki sama sebe vzdržuje. Vanjo smo se ujeli in lahko iz nje tudi izstopimo. Če v sebi ves čas nosimo to, da se je treba izboljšati, da bi lahko kaj še boljše ali še več naredili, potem tega ne bo nikoli konec. Ne stremimo vsi k popolnosti, ampak zgolj tisti, ki so nagnjeni k izgorelosti. Zakaj je popolnost sovražnik dobrega? Ker smo na tak način vedno nezadovoljni. Namesto, da bi se ukvarjali s tem, kaj smo in kaj imamo, v kakšnih odnosih smo, stalno iščemo nekaj boljšega. Živimo za nekaj, za kar pravzaprav sploh ne vemo, ali se bo zgodilo. Živeti je treba zdaj in si reči, da je 'dovolj dobro'.«

Več o tem, zakaj so koraki k ozdravitvi naslikani kot stopnice in katera je prva, zakaj pisanje seznamov ni zgolj eden od znakov preobremenjenosti in kako si lahko z njimi pravzaprav pomagamo ter zakaj imajo Italijani prav, ko si privoščijo 'dolce far niente' pa v pogovoru, ki mu lahko prisluhnete s klikom na spodnji predvajalnik.

Mateja Brežan


Zadnji prispevki