Trenutno se predvaja:
13. februar 2020 ob 12:00 Zgodbe

Sirski pesnik o kulturi: »Vsak večer sem napisal pesem in jo zažgal«

Mohamad Al Munem je sirski pesnik, založnik in intelektualec. Pred vojno v domovini se je zatekel v Slovenijo, kjer se mu je pridružila njegova družina. To zgodbo v romanu Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano opiše Andraž Rožman.
Sirski pesnik Mohamad Al Munem. Foto: Osebni arhiv
Sirski pesnik Mohamad Al Munem. Foto: Osebni arhiv

Z Ivano Zajc je Mohamad med drugim govoril o tem, katere teme so bile v Siriji prepovedane, zakaj doma ni objavil nobene pesmi, kako izgleda cenzura in kaj si misli o slovenski kulturi.

V Siriji ste delali kot založnik, bili ste tudi pesnik, čeprav v domovini niste izdali nobene pesmi. Kako je kulturo prizadela vojna?

Vojna se je tam začelo po protestih, na ulicah so bili milijoni ljudi. V tem času so ljudje popolnoma pozabili na kulturo in knjige, gledali so le televizijo in poslušali radio, da bi prišli do zadnjih novic. Kultura jih ni zanimala, morali so najprej jesti, iskali so varnost. Tudi v tem času sem še vedno pisal, a sem se zelo bal. V Siriji zaradi režima nismo smeli pisati in govoriti o vsem. Da bi lahko objavil zbirko pesmi ali knjigo, bi moral spremeniti njen pomen. Ne maram spreminjati idej v svojih pesmih, zato v Siriji nisem objavil ničesar. Ker sem pisal o politiki in tamkajšnji mentaliteti, sem imel težave s policijo, šel sem v zapor. Iz moje pisarne so vzeli vse. Od takrat sem se bal pisati. Vsak večer sem napisal pesem in jo, preden sem šel spat, zažgal. Če bi zjutraj prišla policija in bi te pesmi videla, bi šel v zapor. Še danes me je včasih strah objavljati. Spet drugič nočem. Včasih so moje pesmi kot moja ljubezen – rezervirane so le zame. Mislim, da me je še vedno strah policije.

Kako ste vojno doživljali kot umetnik?

Če bi zjutraj prišla policija in bi te pesmi videla, bi šel v zapor.

— Mohamad Al Munem

Včasih sem popisoval vse, kar se je dogajalo na ulici. Kaj je počela vojska, kaj policija. Včasih sem beležil zgodbe o vsakodnevnem dogajanju, spet drugič so nastajale pesmi. Včasih nisem bil sposoben napisati niti svojega imena. Želel sem si le iti nekam, kjer ni zvoka bomb in raket, kjer ni slišati streljanja po ulici, ki sem ga nenehno poslušal doma. Svoboda je svoboda. Ničesar ne moreš narediti, če nisi svoboden. Omejenost tam ne izhaja le iz meja in režima, ampak tudi iz ljudi okrog tebe. Kot pisatelj nisem smel pisati o seksu, o telesu, o ženskah, o ljubezni. To so tabuji, ki jih nisem smel prekoračiti. Svoboda je pomembna, svoboda, da govoriš in da greš, kamor želiš. Tam pa rabiš dovoljenje, da na glas poveš svoje misli, da prebereš eno samo pesem, potrebuješ dovoljenje. V Siriji in na Bližnjem Vzhodu je veliko meja.

Že nekaj let živite v Sloveniji, kako gledate na slovensko kulturo?

Slovenija je zelo majhna, a imate veliko knjižnic, kinov in gledališč. Tu imate več prostora za kulturo. Ko grem v knjižnico, vidim več ljudi, ki berejo knjige. Ker je država majhna, je seveda tudi knjižni trg majhen. A to ni najpomembnejša stvar. Tu imate zelo dobro kulturo, res. Tega ne govorim zato, ker delava intervju. Govorite lahko, kar želite. Lahko berete, lahko objavljate. Tu srečujem več mladih avtorjev, vsi pišejo o tem, kar si želijo. Vaša kultura ima zelo bogato zgodovino. Slovenski jezik je majhen, govori ga le dva milijona ljudi. A vsak dan v tem jeziku objavlja več piscev. Obiskal sem države s po 30 milijoni govorcev nekega jezika. A njihova govorica je izumirala, ker tam nihče ni več pisal v materinščini. Tu pa vas je le dva milijona in ljudje objavljajo v slovenščini. To je velika stvar. Morda tega ne morete videti, ker ste od tu. Ko grem v vašo knjižnico in vidim vse te knjige, vprašam: So vse slovenske? So res vse napisane v tem jeziku? To je pomembna ideja: le dva milijona vas je, pa v svojem jeziku pišete in govorite, vaš slovenski jezik je živ.


Zadnji prispevki