Trenutno se predvaja:
26. februar 2021 ob 12:29 Zgodbe

Slovenski znakovni jezik tik pred vpisom v ustavo

Nataša Benčič se je pogovorila s tolmačko za slovenski znakovni jezik, Natalijo Rot iz Kobarida.
Gostja Dopoldneva in pol je bila tolmačka za znakovni jezik Natalija Rot. Foto: Radio Koper
Gostja Dopoldneva in pol je bila tolmačka za znakovni jezik Natalija Rot. Foto: Radio Koper

Natalija Rot je doma v Kobaridu. Rojena je gluhi materi in naglušnemu očetu in to je zaznamovalo njeno življenjsko in poklicno pot. Kot otrok je prevajala staršem v znakovni jezik in tako že zelo zgodaj prevzela odgovornosti, ki so za otroka težke in prevelike. Tudi zato je postala tolmačka za znakovni jezik, čeprav se v domačem Kobaridu ukvarja tudi s turizmom in počne še marsikaj drugega.

V času, ko smo se naučili živeti z virusom covid-19, smo na gluhe in gluhoneme posebej pozorni. Na vsaki novinarski konferenci vidimo tolmače v znakovni jezik, brez maske na obrazu, saj jim ljudje sicer ne bi mogli slediti, ne bi jih razumeli. Slovenski znakovni jezik si že dolgo utira pot v ustavo in to se bo končno zgodilo. Ustavna komisija Državnega zbora RS je 17. februarja soglasno sprejela sklep Predloga za začetek postopka za dopolnitev II. poglavja Ustave RS in s tem so se v državnem zboru začeli formalni postopki za spremembo slovenske ustave. Kaže, da se bo to zgodilo še pred začetkom predsedovanja Slovenije Evropski uniji. Slovenija bo tako v Evropi postala peta država (po Avstriji, Finski, Madžarski in Portugalski), ki bo imela znakovni jezik vpisan v ustavo in hkrati prva, ki bo imela v ustavo vpisan jezik gluho slepih.

Kako komentirate to dogajanje?

Pot do vpisa slovenskega znakovnega jezika v ustavo je bila res zelo dolga. Če samo pomislim, da so v zgodovini, niti ne tako dolgo nazaj, gluhim otrokom v šoli še vezali roke za stol, da niso smeli uporabljati znakovnega jezika. To se je dogajalo še generaciji mojih staršev. Leta 2002 je bil sprejet zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika in zdaj se končno bliža vpis v ustavo.

Kaj kljub vpisu v ustavo še ostaja odprto?

Da se začne v praksi udejanjati vse, kar bo zapisano. Ljudje namreč razmišljajo, da bo, če je nekdo gluh, pač nekje nekaj prebral in bo razumel. A ne gre za to. Ima svoj znakovni jezik, svoja slovnična pravila in drugačno razumevanje. Zato je zanje to pomembno. Gluhi morajo informacije dobiti v svojem znakovnem jeziku. Ko bo to zapisano v ustavi, bo lažje tudi zanje. Najbolj pomembno je izobraževanje. Treba je doseči, da bodo znakovni jezik imeli kot učni predmet. Jezik je je živa stvar, z učenjem jezika bi gluhi imeli boljše možnosti in s tem socialno-ekonomski položaj, ki je še vedno zelo slab.

Kako sicer poteka izobraževanje gluhih?

V zavodih za gluhe otroke. S sprejetjem zakona so dobili pravico obiskovati slišeče šole s tolmačem, a z omejenim številom ur, kar je nedopustno. Le 10 ur ga lahko imajo in otroci morajo izbrati, katere predmete jim boš tolmačil. Otrok si je morda želel več, a ni šlo. Tudi, če smo tolmači sami želeli dati več, je bilo nerazumevanje. Povsem enako je na fakultetah, kar je nepredstavljivo. Naj dam za lažje razumevanje primerjavo. Če bi slovenski študent četrtino predavanj poslušal v slovenščini, tri četrtine pa v angleščini, bi še nekako razumel. Če pa bi tri četrtine moral poslušati v, recimo, arabščini, ne bi razumel ničesar.

V spotu Neishine skladbe Visoko nad oblaki, ki je posvečena osveščanju o znakovnem jeziku in osveščanju o nevarnosti petard, lahko vidimo Natalijo Rot, ki v spotu tolmači.


Tudi druge težave so, ki nastajajo s tem, da ljudje sčasoma slabše slišimo, kar prinaša stigmo, ki ni razumljiva. Če nosimo zobni aparat je to normalno, če nosimo slušni aparat pa je takoj drugače.

Ali pa očala, če slabo vidimo, in smo z lepimi novimi očali takoj bolj moderni. Vsak tretji človek nad 65 let starosti bo morda kmalu naglušen glede na stil življenja, uporabo telefona. Ljudje težko sprejmemo, da slabo slišimo. V povprečju se sedem let odločamo za slušni aparat, v tem času pa se sluh še poslabša. Največkrat otroci prisilijo starše k ukrepanju, a potem je že pozno in nočejo več nositi aparata, posledice pa so samoizolacija, demenca, nočejo nositi aparata in se počutijo, kot da so za v grob, če nosijo slušni aparat. Pa imamo dobre aparate, zato je treba ukrepati kar se da hitro.


Slovenski znakovni jezik se ves čas dopolnjuje, nekoč je imel okrog 1500 znakov, zdaj jih ima že več kot 4500, kako se to dogaja, kako nastajajo novi znaki?

Tudi to je v zadnjih desetih, dvajsetih letih začelo premikati. Z razvojem znakovnega jezika so gluhi sami začeli ta postopek. Na Zvezi gluhih imajo ekipo, razvijajo nove besede, z razvojem in ustvarjanjem slovarja nastajajo nove kretnje in tako širijo svoj besedni zaklad.

Kako se jezika naučimo, kako postaneš tolmač, tolmačka znakovnega jezika?

Okrog 44 nas je v Sloveniji, a se število še veča. To je privlačen in dostopen jezik, saj Združenje tolmačev izvaja šolo in narediš nacionalno poklicno kvalifikacijo za tolmača. Meni je to materni jezik, sem otrok gluhih staršev in ena prvih tolmačev pri nas. Samo učenje je podobno kot za vsak tuj jezik. Seveda pa je eno jezik znati, ga uporabljati v praksi ali biti tolmač. Kot pri angleščini, eno je jezik znati, drugo pa prevajati. Običajno traja štiri leta in več, da dobiš prakso, ne gre pa le za samo tolmačenje , pač pa kulturo gluhih, ki jo moraš razumeti.

Kdaj ste tolmači neobhodno potrebni, v kakšni situacijah, kdo vas naroči poleg javnih, državnih in drugih ustanov, tudi uporabniki sami?

Največ prav uporabniki sami. Zakon sicer pravi, da bi gluhi ob prihodu k zdravniku moral le pokazati izkaznico in dolžni so mu dobiti tolmača, a je to v praksi zamudno, zato si tolmača uredijo pred nekim opravkom. Potrebujejo nas v vseh življenjskih situacijah, postopkih, ki so nam nepredstavljivi: banka, poroka, rezervacija počitnic, pogrebi, krsti, tudi nerazumevanje besedila, novice in mnogo drugega.

Čas virusa, ko je nošnja maske nujna, tistim, ki ne slišijo, povzroča veliko težav, saj maska seveda skrije obrazno mimiko. Na televiziji se to še da rešiti, kako pa v vsakdanjem življenju?

Kar grozno je s temi maskami za vse nas, za gluhe in naglušne pa še posebej, saj pogosto berejo naš govor z ustnic. Še mi, slišeči, z maskami zdaj bolj uporabljamo kretnje. Tolmači imamo vezirje, lahko snamemo masko, a imajo vezirji pogosto zaradi svetlobe odsev, zato potem uporabljamo varnostno razdaljo, da lahko delamo svoje delo. Tolmači za znakovni jezik morajo biti pri delu vedno oblečeni v temne barve in oblačila brez vzorcev, da so njihove kretnje bolj vidne.

Natalija Rot pripoveduje o tem, da je kot otrok gluhih staršev odraščala drugače, na nek način slišeči otrok postane starš svojim gluhim roditeljem. Sicer pa poudarja pomen obrazne mimike in prijaznosti. Pravi, da nas gluhi znajo zelo hitro oceniti, če smo prijazni, če bodo z nami lahko komunicirali, če se bo 'z nami dalo'. Sama jih pogosto opozarja, naj nam tudi oni sami pokažejo, namignejo, zakaj gre, saj se ljudje običajno bojimo neznanega. To je namreč nevidna invalidnost. Če vidiš slepega ali invalida na vozičku, se znaš obnašati, razumeš. Pri gluhem tega ne veš. Zato se moramo potruditi in biti prijazni, ne smemo pozabiti na vse vrednote, ki gredo žal med ljudmi v pozabo tudi sicer, na to, kako pomemben je socialni dialog. Nam, ki slišimo, pa polaga na srce, naj v dialogu z gluhimi ne kričimo, le govorimo bolj razločno, prijazno in pozorno. Tako kot v vseh medčloveških odnosih.

Nataša Benčič

Naša gostja je bila tolmačka za slovenski znakovni jezik, Natalija Rot

Zadnji prispevki