Trenutno se predvaja:
27. marec 2021 ob 08:05 Zgodbe

Svetovni dan gledališča: kako dojemajo ta čas režiserji in igralci?

Danes obeležujemo svetovni dan gledališča, zato smo pred mikrofon povabili igralce primorskih gledališč in režiserje, ki so povedali, kako se soočajo z novo ustvarjalno danostjo.
Foto: Radio Koper/Neva Zajc
Foto: Radio Koper/Neva Zajc
Mateja Koležnik Foto: BoBo

Mateja Koležnik

Najbolj bistvena stvar se mi zdi, da je v družbi funkcija gledališča politično in socialno popolnoma odvzeta iz prostora in časa, zdaj že za več kot eno leto. Nihče nas ne pogreša in nihče nas ne inkorporira v vsakdanje življenje, ker jaz mislim, da je takrat, kadar so krize, je umetnost več kot nujna. Ni vprašanje elitističnega luksuza, pač pa je nuja. Umetnost je nuja. Mi nimamo glasnih navijačev, ki bi antiproteste delali kot ravnozemljaši, da ne bodo mask nosili. Nas podpira tiha, izjemno vljudna manjšina ali večina, sploh ne znam več prav oceniti. Vem, da mi v tem letu publike izgubili nismo, vem pa tudi, da nimamo publike, ki bo šla na ceste protestirat, da gledališče manjka. Zato se jaz v glavnem bojim političnih odločitev, ki se v glavnem odločajo tako, da gledališče ni nuja, pač pa je luksuz, ki ga bomo odprli za smučišči in za štacunami.

Vinko Möderndorfer Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Vinko Möderndorfer

Mislim, da bi se gledališča ali pa pravzaprav politika, kulturna politika, lahko več ukvarjala z gledališčem in našla neke rešitve, ki bi omogočile, da vseeno gledališče živi tudi s publiko, ne seveda v nabito polnih dvoranah, ampak na nek način vseeno, ne, da je publike v dvoranah v manj. Mislim, da je gledališka publika pravzaprav najbolj varna publika, to je odgovorna publika, to je publika, ki ima rada umetnost, ki upošteva predpise. To ni nogometna tekma, to ni karneval. Z nekimi omejitvami, vsaka druga vrsta, da ni zasedena, da so sedeži vmes prosti, da bi se to enostavno dalo, brez kakršnihkoli hudih okužb. Poleg tega imamo tudi hitre teste, ampak seveda za to bi morala obstajati politična volja, pa ne samo politična volja, tudi volja gledaliških direktorjev. Poglejte, pravzaprav, kaj je odprto in kaj ni odprto, to delujejo lobiji. V gospodarstvu imamo marsikaj odprtega, mislim, da bi lahko imela politika toliko posluha, da bi našla rešitev, da bi gledališče kljub vsemu imelo stik s publiko.

Foto: SSG Trst

Igor Pison

Gledališče je v zadnjih letih postalo vedno manj pomembno za družbo in politika je dokazala s temi zaprtji, da se s tem popolnoma strinja. Če je ta vizija politike do gledališča, bo zelo težko, da bo tudi družba občutila nek pomen do forme tetra. Mislim, da bo treba radikalno spremeniti, mi kot gledališčniki, idejo teatra. S tem mislim na manj produkcije. In moramo to jasno povedati tudi ministrstvom, da gledališče ni neka verzija, malo bolj zastarela, televizijskega šova. Mi ne moremo biti Netflix, ne moremo nuditi vsak večer nekaj drugega, nekaj novega. Gledališče je družabnost, stik, debata, ampak okrog predstave, gledališče ne sme postati, po mojem, neke vrste nakupovalni center, kjer lahko od kave od drugih stvari, da je vse ostalo enako pomembno, kot to kar se odvija na odru in mislim, da je ta prva stopnja hiperprodukcija. Potem, jaz upam, tukaj govorim za Italijo, verjamem, da je nekaj podobnega tudi v Sloveniji, da bi zelo pazili, kdo vodi gledališče. In sicer, bo treba radikalno spremeniti odnos, ki ga imamo mi do te umetnosti, in biti tudi tako složno kot umetniki, da se ponovno bijemo za neko visoko kvaliteto, za drugačne plače in tudi za drugačne investicije. Če mislimo in če smo prepričani, da je vse samo potrata denarja, potem lahko ostanemo zaprti in gledamo po spletu druge stvari. Je zelo delikatna situacija. Jaz se ne toliko sprašujem, kaj bo publika, ker mislim, da publika bo, ker bo vedno neko zanimanje. Mislim, da komaj se bo zaključil ta virus, bo večina ljudi si želela nekaj drugačnega od tega, da kdo ostane doma. Vprašanje je, ali bomo mi pripravljeni narediti ta korak, da znamo spremeniti to ponudbo in da ne ostanemo na nekem pseudo-menedžerskem bleferstvu, kot ga imamo precej po Evropi. To je moje vprašanje.

Neva Zajc


Zadnji prispevki