Trenutno se predvaja:
6. april 2021 ob 12:30 Zgodbe

Trst v deželi potepuhov

Kazahstan. Prostrana država, ki ponuja drugačno izkušnjo, saj je najbližja naselbina pogosto oddaljena tudi uro in pol. Sandi Škvarč je med obiskom ob športnih iskal tudi druge zgodbe o tej državi in osrednjo našel v restavraciji z imenom Trieste.
Foto: Radio Koper
Foto: Radio Koper

V zadnjem času, ko svet, kar se potovanj tiče, ni več tako majhen, je dragocena vsaka priložnost za obisk bolj oddaljenih dežel. Izkoristil jo je tudi Sandi Škvarč, ki je ekipo Dobovca, slovenske državne prvake v dvoranskem nogometu, spremljal na gostovanju v kazahstanskem Almatyju, kjer so priigrali nastop na zaključnem turnirju lige prvakov. Ob športnih je iskal tudi druge zgodbe o Kazahstanu in osrednjo našel v restavraciji z imenom Trieste, ki jo je pred leti v Almatyju odprl gostinec iz Rogaške Slatine.

Na kaj najprej pomislite, ko nanese beseda na Kazahstan? Prvi asociaciji sta verjetno nafta in zemeljski plin. Iz ur zemljepisa bi se morda spomnili, da je po velikosti deveta država na svetu, ena od dveh, ki leži na dveh celinah, druga je Azerbajdžan, oziroma največja med tistimi, ki nimajo dostopa do morja. Ob pomoči svetovnega spleta bi seveda našli tudi druge zanimivosti, kot je recimo izvor imena: iz turške besede qaz, ki pomeni potepanje, in perzijske stan, ki predstavlja kraj, bi Kazahstan lahko dobesedno prevedli v deželo potepuhov.
Mesto Almaty je nekdanja prestolnica države, danes je to Astana, preimenovana v Nur Sultan.

Po skoraj osem ur dolgem poletu, iz Ljubljane prek Carigrada, nas je čakanje na obmejne formalnosti napeljalo k še eni novodobni značilnosti Kazahstana. Ko je nekdo iz naše ekipe v gneči pred mejno črto navrgel: "No, pa smo v deželi Borata," se je hitro oglasil domačin: »Kar naj pride, takoj ga bomo skrajšali za glavo.«

Za uvod v pogovor z našim osrednjim gostiteljem je kamenček v mozaik celotne zgodbe dodal še Artyom Ismagilov, ki se je pred štirimi leti prav iz Almatyja preselil v Koper. Zakaj se je odločil za Slovenijo, kaj ga je napeljalo, da je zapustil domovino?

»Želel sem si boljšo prihodnost za svoje otroke. V Kazahtanu imamo zdravstvene težave, šolski sistem pa se hitro spreminja in je odvisen od aktualnega ministra za šolstvo.«

Drugačna zgodba, a s podobnim razpletom, se je zarisala v življenje gostinca iz Rogaške Slatine, Braneta Pavloviča, s katerim oddajo peljemo proti osrednji zgodbi. V njegovo restavracijo je ob poslovnem obisku teh krajev prišel visoki uradnik iz Kazahstana, z njim je Brane navezal stik in znanstvo je preraslo v poslovno sodelovanje. Povabil ga je namreč v Almaty in leta 2013 sta skupaj investirala v odprtje restavracije, ki sta jo poimenovala Trieste. Mnoge neprijetnosti, s katerimi se je soočil pri poslovanju, tudi dejstvo, da ga je pred lokalnim podzemljem varovala 'kriša' oziroma zaslomba iz visokih političnih krogov, so ga lani jeseni napeljale k selitvi na Dunaj. K taki odločitvi je prispevala tudi neugodna klima v mestu z ogromno smoga, ki je že načenjal zdravje odraščajočih hčerk.

Reportaža iz Almatyja

Gostinskega lokala ni zaprl; s ponudbo italijanske kuhinje, pa tudi značilnih balkanskih jedi, danes nadaljuje Srb Dušan Jovičič. Svetovljan, orientiran na vzhod, kot pravi, ki se je tokrat ustalil v Almatyu. V mestu, ki se je nekoč imenovalo Alma ata - oče jabolk, a jabolčnih nasadov ni več, izpodrinili so jih gradbeni posegi. V ta del Evrope, v osrednji Aziji blizu meje s Kitajsko, ga je seveda pripeljal prav poklic gostinca. Domačini imajo radi italijansko in balkansko kuhinjo. Kaj pa ponuja popotnikom, ki bi radi poskusili kaj lokalnega?

»Kazahstanci so ponosni na svojo jed besparmark. V kazaščini to pomeni pet prstov. Besparmark jedo z rokami, brez pribora; ob velikih dogodkih, kot so poroke in praznovanja, je vselej na mizi.«

Samo mesto Almaty je glede na življenjske stroške peto najcenejše mesto na svetu. Gorivo, plin in elektrika so res poceni. Tujec z mesečno plačo med tri in štiri tisoč dolarji je tu kralj.

— Dušan Jovičič

Ne moremo seveda mimo teme, ki je na svojevrsten način povezala svet. Kako se v Almatyju soočajo s koronakrizo?

»Zgodba se je začela na Kitajskem, na katero meji Kazahstan. Lani spomladi je bila meja zaprta. Bilo je kot v grozljivki, nikjer nikogar, vse je bilo zaprto. Prvega junija so ukrepe sprostili, a smo hitro zatem spet padli v rdeče območje. Septembra pa je nato življenje spet steklo, odprli so se lokali, seveda ob upoštevanju nekaterih omejitev, kot so razkuževanje, razdalje med mizami, merjenje temperature. Almaty je danes v zeleni coni, kar je zelo pozitivno za nas.«

Svojo državo nam je takole predstavil še uradni gostitelj nogometašev Dobovca, Nurlan Dilmagambetov, sicer iz Aktobeja, kjer domuje tudi istoimenski klub, ki je bil tekmec naših prvakov.

»Kazahstan je zelo velika država, razdalje med kraji so res velike. Neredko moraš med kraji premagati več kot 2000 kilometrov. Z avtobusom potuješ dva dni, z letalom dve uri. V Evropi si v avtu nekaj ur in si na cilju. Kar se tiče tujcev, pa lahko rečem, da smo Kazahstanci gostoljubno ljudstvo. Radi povabimo na obisk in prenočimo tudi ljudi, ki smo jih ravno spoznali. Življenje v Kazahstanu res ni drago, sploh, če ga primerjamo z Evropo. Cene so normalne. Zato se tujcem zdi vse dokaj poceni, včasih so kar začudeni, zakaj je vse tako poceni. Predvsem gorivo in hrana sta cenejša kot v drugih državah.«

Kazahstan ni takšen, je zelo razvita država. To, da smo zaostali, je šala, čista izmišljotina, zato temu nikar ne verjemite.

— Nurlan Dilmagambetov o filmu Borat

Besede Nurlana in našega osrednjega sogovornika Dušana iz restavracije Trieste so malce v neskladju s tistim, kar sta mi zaupala Artyom Ismagilov in Brane Pavlović, ki sta Kazahstan razočarana zapustila. Vtisi in izkušnje so pač stvar zornega kota. Tako kot zgodba, ki je to deželo pred 15 leti postavila na malce poseben zemljevid.

»Poznam film, vem, da ga marsikdo v Kazahstanu ne mara. To, kar prikazuje film, je neresnica, Kazahstan ni takšen, je zelo razvita država. To, da smo zaostali, je šala, čista izmišljotina, zato temu nikar ne verjemite. Če bi prišel, bi jih verjetno dobil. Pretepli bi ga, a ne do smrti. Ne maramo ga, mislim, da Sacha Baron Cohen tu nima kaj početi.«

Scenarist in glavni igralec filma Borat, Sacha Baron Cohen, je z obilo politično nekorektnega humorja osvojil in razdvojil svet. Celo do te mere, da so na svetovnem prvenstvu strelcev v Kuvajtu v čast zmagovalki predvajali prav Boratovo himno, ki je bila pač prvi zadetek, ko so organizatorji na svetovnem ispletu skali himno Kazahstana. Podelitev so nato izvedli še enkrat, ob pravi himni.

Kazahstan je prostrana država in zagotovo ponuja drugačno izkušnjo, sploh, če vzamemo v obzir prosti prevod imena in se v 'deželi potepuhov' izognemo velikim mestom ter ujamemo nekaj pridiha, ki pritiče eni najredkeje naseljenih držav na svetu. Postati sodoben nomad na neskončnih poteh in brezpotjih, kjer je najbližja naselbina, kot se je nekdo slikovito izrazil, vsakih 90 minut - mednarodna vesoljska postaja. Iz kazahstanskega Bajkonurja so se v vesolje podali tudi prvi nomadi.


Zadnji prispevki