Trenutno se predvaja:
24. februar 2021 ob 12:20 Zgodbe

"Tudi ko zaboli duša, ne obupaj!"

»Ko zaboli duša,« bi lahko naslovili pogovor s Cilko Bratina in z Radovanom Langom. Njuno življenje je močno zaznamovala duševna bolezen, a sedaj pogumno in brez zadržka povesta, kaj se jima je zgodilo in kako sta se z njo spoprijela.
Cilka Bratina in Radovan Lango z Jasmino Bolterstein, vodjo dnevnega centra Šent Ajdovščina. Foto: Osebni arhiv
Cilka Bratina in Radovan Lango z Jasmino Bolterstein, vodjo dnevnega centra Šent Ajdovščina. Foto: Osebni arhiv

Obema je skupno to, da sta morala pasti na dno, saj sta šele od tam zagledala pot proti svetlobi. Kakšna je bila ta pot in kako ju je zaznamovala, sta spregovorila na nedavnem srečanju, ki ga je pripravilo Večgeneracijsko srečanje Goriške.

Cilka Bratina je upokojena učiteljica razrednega pouka. Poklic je bil njeno življenjsko poslanstvo. Ker se je z drugega konca Slovenije preselila na Primorsko, je imela med kolegi tudi vso socialno mrežo. Zaradi težav s hrbtenico nazadnje svojega poklica ni mogla več opravljati, zato so jo invalidsko upokojili.

»Vse sem naredila, da bi preprečila upokojitev! Bila sem v Soči v Ljubljani, kjer sem imela čudovito zdravnico, Sanjo Rozman. Hvaležna sem ji za podporo. Vendar mi je prav ona odprla oči, ko mi je rekla, da mi niti svoje vnukinje ne bi zaupala v podaljšanem bivanju, kaj šele, da bi nadaljevala s poučevanjem. Takrat sem se zgrozila, kako malo zaupanja ima zdravnica vame. Vendar je bilo treba priznati nemoč. Najtežje sem se sprijaznila s tem, da nečesa ne zmorem. Priznati in reči 'tega ne zmorem' je bilo zame zelo naporno. In če tega ne sprejmeš pri sebi, te to vodi v bolezen, fizično ali psihično bolezen.«

Ko je prišel sklep o nenadni upokojitvi, se je Cilki življenje postavilo na glavo. Dobesedno sesulo. Šok je bil zanjo tako velik, da še danes, po 15 letih, ne more govoriti o tistih trenutkih. Potem je odšla do svoje zdravnice, saj je upala, da ji bo pomagala, ta pa ji je, tako kot zdravniki v Ljubljani, povedala kruto resnico: ni več sposobna za poučevanje otrok.

»Ko sem odhajala od svoje zdravnice, sem se v čakalnici usedla in solze so mi začele teči same od sebe. V tistih solzah sem videla plakat in na njem napis ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje. Nikoli prej nisem slišala zanje. Ko sem prebrala, s čim se ukvarjajo, sem si rekla: »Če me nihče več ne potrebuje, se bo tam gotovo našel nekdo, ki me bo potreboval. Počutila sem se odrinjena iz življenja. Nihče več me ni več potreboval: bila sem žena, vendar je mož še vedno delal, in mati dveh samostojnih hčera. Nisem našla nekega motiva, ki bi mi dal smisel življenja. Če pa ne moreš osmisliti življenja, gredo misli v negativno stran.«

To je zgodba Cilke, ki ni mogla sprejeti dejstva, da ni več zmožna opravljati dela učiteljice, zato je počasi drsela v hudo duševno stisko. Še pravočasno se je iz nje izvlekla, saj je v življenju našla drugo poslanstvo.

Radovan Lango je upokojeni pravni svetovalec. Sam se je soočil z diagnozo bipolarne motnje. V nekem trenutku se je počutil povsem na tleh. Kot da bi se znašel pred zidom. Ni zmogel naprej. Kaj ga je potegnilo iz temne spirale obupa?

»V obdobju med letoma 1987 in 1995 sem bil štirikrat na ambulantnem zdravljenju z diagnozo depresije. Potem ko je prišlo do hujše oblike, sem šel na psihiatrično zdravljenje v Idrijo. Tam so ugotovili drugo diagnozo, bipolarno motnjo. To je posledica depresije in manije. No, pri meni so ugotovili hipomanijo, to je lažja, obvladljiva oblika manije. Ko ta mine, padeš v depresijo. Hipomanija se kaže v veliki aktivnosti, moči, kot da nimaš meja … Depresija pa je naslednja faza, ko izgubiš energijo, odmikaš se od ljudi, vse se upočasni. Pojavi se občutek krivde, obupa, pridruži se še tesnoba ... vse skupaj privede do groze. Rehabilitacijo bipolarne motnje sem našel v refleksiji oziroma poglobljenem pogledu preteklih dogodkov, ki so vplivali na bolezen. Potrebno je bilo narediti načrt. Ta vključuje postavitev zdravih odnosov v družini in med sorodniki in vzpostavitev ravnotežja na delovnem mestu. Če je človek upokojen, pa vključitev v družbo. Vključiti je treba telesno aktivnost in intelektualne dejavnosti. Zdravila so nujna, vendar je bistveno urejeno življenje. Težava lahko nastane, ko te sorodniki ne razumejo. Razen tistih, ki so o duševni bolezni kaj prebrali, večinoma ne razumejo. Kdor tega ni občutil, ne razume, kako je, ko je človek izgubljen, obupan, ko se mu vse upočasni, ko ima občutek, da je vsega konec. Meni je zelo pomagalo, da sem prišel ven iz tega, ker sem se trudil in se še vedno trudim razvijati razumsko, čustveno in duhovno inteligenco.«

Nataša Uršič


Zadnji prispevki