Trenutno se predvaja:
13. avgust 2016 ob 11:57 Zgodbe

Uzbekistan in Tadžikistan obiščite, preden ju odkrijejo trume turistov!

Takšen je nasvet Marka Mohorčiča, rekreativnega kolesarja, ki se je pred dobrim mesecem vrnil s potovanja s kolesom po Uzbekistanu in Tadžikistanu.
Pamirska cesta proti Alichuru
Marko Mohorčič se je pred kratkim vrnil s kolesarjenja po Uzbekistanu in Tadžikistanu. Kolesarjenje po pamirski cesti je bila njegova 12. kolesarska tura. Na sliki Pamirska cesta proti Alichuru. Foto: Marko Mohorčič
Bulunkul - najbolj mrzel kraj v Tadžikistanu.

Bulunkul - najbolj mrzel kraj v Tadžikistanu. Foto: Marko Mohorčič

Tržnica v mestu Sary Mogul.

Tržnica v mestu Sary Mogul. Foto: Marko Mohorčič

Pogled proti Afganistanu na gorovje Wakhan

Pogled proti Afganistanu na gorovje Wakhan. Foto: Marko Mohorčič

Uzbekistan si je v glavnem ogledal brez kolesa, nato na jugu države začel vrteti pedala proti Tadžikistanu in skupno prekolesaril 2100 kilometrov. »Prijazni ljudje in noro lepi razgledi,« je strnil vtis zadnje kolesarske ture. K temu dodaja, da je tudi hrana izjemna in da so tako Uzbeki kot Tadžiki pravi mojstri žara.

Obe državi, ki jih je obiskal na svoji 12. kolesarski poti po svetu, sta postsocialistični, turizem pa še ni doživel množičnega razmaha. Prav zato glavne turistične znamenitosti niso množično obiskane, kljub temu, da so na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine vpisane kar 4 – Ican Kala, utrjeno mesto v stari oazi Khiva, pa zgodovinsko središče mesta Bukhara, zgodovinsko središče Šahr-i-Sabz, ki obsega izjemne spomenike, ki pričajo o posvetnem razvoju mesta, in Timurjev mavzolej v zgodovinskem mestu Samarkand, ki je bilo križišče in talilni lonec kultur v tem delu sveta.

Čeprav sta obe državi postsocialistični in sta, podobno kot Slovenija, nastali leta 1991, bi še kakšno vzporednico z domovino težko potegnil. V obeh sta dolgoletna predsednika trdno v sedlu vse od devetdesetih let, kult osebnosti je močno prisoten, zaradi nesoglasij med državama pa tudi temeljite mejne kontrole in dolgotrajno čakanje na prečkanje meje. »Če mislite, da pri nas prečkanje meje in mejna kontrola trajata dolgo, bi morali doživeti mejo med Uzbekistanom in Tadžikistanom,« pravi Mohorčič. Na meji je preživel dobri dve uri, na takšnih prehodih lahko pričakuješ temeljit pregled prtljage in rentgenski pregled kolesa. Dodatnemu čakanju se je izognil šele, ko je povedal, da je tudi sam policist. »Ob tem te ne sme presenetiti, da zaradi napetih odnosov lahko mejo enostavno za kakšen dan, dva ali več kar zaprejo,« pravi.

Večino hribovitega terena je prekolesaril po Tadžikistanu: »Razgledi so res prečudoviti, ves prah na makedamskih cestah, neosvetljene in nevarne predore, ki niso asfaltirani, pa odtehta pogled na zasnežene šesttisočake, jezera, doline.« Obema državama je skupno izjemno gostoljubje ljudi; višje ko se vzpenjaš, bolj se te razveselijo. Tako se, na primer, ni mogel izogniti obisku neke poroke, prav tako pa je na zadnjem dopustu, kot pravi svojim kolesarskim turam, imel priložnost spati v džamiji.

Vsako potovanje je priložnost tudi za nova poznanstva; tokrat je na poti srečal Slovence, ki so se s kombijem podali na pot od Ljubljane do Biškeka, Avstralca, ki z BMX-om kolesari od Sidneya do Londona, špansko kolesarko, ki potuje iz Londona v Sydney, pa Korejca Kima, sicer njegovega starega znanca, ki živi na severu Italije, srečala pa sta v centralni Aziji, »sredi ničesar«.

Med potovanjem se je poigraval tudi z mislijo, da bi za kakšen dan obiskal Afganistan oziroma tisti majhen košček te države, ki je za turiste varen. Presodil je, da obisk petih vasi ni vreden 200 dolarjev, kolikor bi moral odšteti za vizo. Afganistan je sicer kar dobršen kos poti spremljal od daleč, čez reko, ki razmejuje državi, in pogled je razkril dovolj, da mu je bilo jasno, da so razmere tam povsem drugačne, da ljudje živijo v hišah, zidanih iz blata, brez vode in elektrike.

Janja Novoselc


Zadnji prispevki