Trenutno se predvaja:
7. december 2019 ob 10:50 Zgodbe

V Marezigah restavrirali stolpno uro

Konec minulega tedna so v marežganski zvonik dvignili restavrirano stolpno uro iz sredine devetnajstega stoletja. Mehanizem je bil povezan z zunanjo kamnito številčnico na stolpu ter z dvema zvonovoma.
Pri projektu je sodelovalo deset učencev, ki so izvedeli veliko novega o ohranjanju kulturne dediščine. Foto: Petra Grmovšek
Pri projektu je sodelovalo deset učencev, ki so izvedeli veliko novega o ohranjanju kulturne dediščine. Foto: Petra Grmovšek

Restavriranje je potekalo v prostorih Osnovne šole v Marezigah pod nadzorom Samuela Kokovičiča, ki je edini restavrator za mehanske ure pri nas, pred tem pa je popravil tudi 300 let staro uro v Ljubljani. V okviru projekta Popestrimo šolo je pri delu sodelovala skupina učencev, ki tudi v tem šolskem letu poleg urarstva spoznava kamnoseštvo, pleteje in druge obrti. Na sredino zvonika v Marezigah so z vrvmi dvignili restavrirano stolpno uro, ki sega v leto 1860. Tekla je na utežni pogon, zazvonila pa je vsakih petnajst minut in vsako polno uro.

S stolpa so jo ob začetku leta sneli in prenesli v prostore Osnovne šole Ivana Babiča Jagra v Marezigah, kjer je nad restavriranjem bdel urar in restavrator Samuel Kukovičič, ki je o sodelovanju s šolo povedal: "Pred kakšnim letom, ko se je ideja le porodila, da bi bilo to lepo narediti za zgodovino in kulturo, je šlo vse nekako spontano, je v sodelovanju s šolo letelo skupaj. Tako smo nekje aprila že imeli uro iz zvonika, ko je bila tu ekipa iz Žalca, ki so izvajali dela na zvoniku, na zvonovih, so odmontirali še uro in jo potem spustili dol in smo jo dobili na šolo. Kronološko potem okrog prvega maja smo potem že z otroki imeli prve delavnice restavriranja kovine in lesa za sabo. Prišli so iz Zavoda za naravno in kulturno dediščino, območne enote iz Pirana, so se pridobila vsa ustrezna soglasja in mnenja in smo z delom nadaljevali in danes je ta ura tretjič v tem spontanem delovnem duhu nazaj."

Postavljanje stolpne ure ob zvoniku v središču vasi. Foto: Petra Grmovšek

Stolpna ura, ki sta jo izdelala mojstra Jožef Lenard in Ivan Marič st., bo tako po več kot 150 letih znova zazvonila, Kukovičič pa o mehanizmu in navijanju ur nekoč pravi: "Gre za ročno narejen mehanizem iz zelo kvalitetnih kovinskih materialov in zlitin iz kovine, predvsem medenine, v kombinaciji z lesom, leseni so samo pogonski bobni, po katerih je navita pletenica, oziroma vrvi, te vrvi so e dnevno navijale. Tisti, ki je imel včasih opraviti z delovanjem ure, se je dnevno ali pa na vsakih par dni, odvisno od višine zvonika hodilo gor in se jih je na roke dvigovalo, torej se jih je navijalo kot škripec in ko je kamnita utež prišla po teh vrveh in pletenicah do tal, se je ura ustavila in je bilo potem potrebno spet novo energijo dat, ker to je bila tedaj pred 150-200 leti še zelo prisotna, edina pogonska energija, teža kamna. Potem z elektrifikacijo nekje na Slovenskem, so se te ure avtomatizirale in je to vlogo uteži opravljala elektrika. Še kasneje po drugi svetovni vojni so tam, kjer so še ostale mehanske stolpne ure, dobrine dediščine, namestili skladno z razvojem elektrike in elektronike v avtomatično električno zvonjenje in električne ure in se je to kolesje, kot ga vidimo danes tu v primeru Marezig, je skoraj dva kubika veliko ali pa v primeru koprskega zvonika, kjer je ogromen mehanizem, tudi zelo impozanten v svetovnem merilu, se je to zmanjšalo na eno majhno škatlo. Ampak tej sodobni krmilniki sistemov, če gledamo skozi oči današnje tehnike, niso tako zanesljivi, kot so bili ti, ki so pravzaprav že stoletja ljudstvu merili in oznanjali čas z odbijanjem. Tam dokler gre, gre, potem je potrebno zamenjati z novim, ni popravila, zamenja se cel sistem, ostane samo napeljava, ki pride do tiste škatle. V primeru Marezig, Kopra, Laborja, Koštabone in Gračišča, v teh primerih lahko vse tisto, kar se obrabi, izpili, naredi in na novo zamenja in zadeva gre naprej. Tako je bilo pač predvideno že na začetku."

Ljubezen do ur in starih mehanizmov sega že v otroška leta, ko je ure bolj razstavljal kot kaj drugega, pravi Samuel Kukovičič: "Se še spominjam v že zelo nizkih razredih Osnovne šole sem bil edini, ki sem tako začel z izvijačem maminega šivalnega stroja te ure razdirat v svojih osnovnošolskih letih sigurno dvesto budilk pa tudi kakšno stensko sem najprej uničil, da dobiš sploh tisti občutek, kako sploh materiali gredo skupaj, kako so kolesja, no potem s srednješolskim izobraževanjem mi je pa ta del, ker je tedaj še to obstajalo, za fino mehaniko, urar, optik v Celju-usmerjeno izobraževanje-je pa tudi teoretična in praktična znanja šola začela dajat in potem sem imel še to priložnost, da sem šel na več specializacij v tujino: Nemčija, Švica, tudi v tovarne najprestižnejših ur na svetu in tako kot v vsakem poklicu, če ima človek nekaj rad, potem ti ni težko."

Urar je tudi v izboru potencialnih strokovnjakov, ki naj bi se v prihodnje lotili restavriranja ure notredamske katedrale v Parizu: "Iščejo strokovnjake iz področij, ki ga vsakdo zajema, tako kot je tedaj bila gradnja pred 700 leti dejansko tudi izvedena, postavljena, na osnovi predvsem skic in načrtov, ki jih imajo pariški kolegi in tako je pravzaprav mednarodni natečaj bil izdan in mednarodno povabilo v našem primeru za obnovo stolpne ure in tako nekako je ta ideja prišla preko ministrstva za kulturo do Zavoda za varstvo kulturne dediščine in sem to vabilo že dobil, sem pravzaprav že na seznamu kot eden izmed možnih udeležencev, edini iz območja nekdanje skupne države. Je pa ta ura, ki je v Notredamu se praktično sesula od požara zaradi teže kamenja bila popolnoma uničena in je potem muzej, ki pa hrani prvotno uro, ki je v celoti ročno narejena in je bila pred njo nameščena v katedrali, se odločil da bi dali to uro iz skladišča ven in iščejo restavratorje, ki so sposobni to naredit, po metodah, ki so veljale pred 700 leti in jo spraviti na tistih 90 metrov višine nazaj."

Foto: Radio Koper

Na šoli so restavriranje stolpne ure vključili v projekt Popestrimo šolo, kjer so želeli otrokom približati stare obrti in pozabljene veščine, je povedala učiteljica Petra Grmovšek: "Letos smo pripravili zelo različne delavnice s področja restavriranja, urarstva, kamnoseštva, potem spomladi imamo še suhozid, bistvo je, da se spoznajo tudi s poklici, ki izginjajo, ki so vse redkejši, ampak za to toliko bolj dragoceni za našo družbo. Učenci so se spoznavali predvsem s starimi postopki restavriranja, obdelave različnih materialov."

Pri projektu je sodelovalo deset učencev, ki so izvedeli veliko novega o ohranjanju kulturne dediščine. Med postavljanjem stolpne ure pa so v sobotnem dopoldnevu ob zvoniku v središču vasi pomagali tudi pri čiščenju ter z radovednostjo spremljali dogajanje. Monika Lango je vodila kamnoseške delavnice, opazila je, da so otroci radi delali s kamnom. "Kamen se mi zdi, kot material je tak, ki preseneča. Mislimo, da ga ne moremo obdelati ali pa ga je težko obdelati, ampak prav preseneča kakšne stvari lahko delamo iz kamna, ni samo arhitekturna gradnja, ker smo že pri zvoniku, ampak so tudi kakšna manjša dela, z otroki sem prav to delala: neke manjše izdelke, ki se jih da klesati, gravirati, se izdeluje neke predmete, ki so lahko tudi funkcionalni, ne samo monumentalni, ampak dobi neko drugo obliko." je o dogajanju v kamnoseški delavnici dejala Monica Lango, ki bo v prihodnje z otroki izdelala tudi maketo zvonika. Ravnateljica šole v Marezigah Adelina Pahor ob tem dodaja: "Predlagali smo, da bi bila ta ura v bistvu kot neka turistična znamenitost in da bi pogledali lahko ljudje, kako so te ure včasih delovale. Vsaka vas, ki je dala nekaj nase, je zgradila zvonik in tudi dala noter uro ter zvonove. To so ljudje zbirali denar, bilo je zelo drago. Se mi zdi, da je to ena taka kulturna dediščina, ki smo jo pozabili, tu pa se mi zdi, da smo našli eno sinergijo, da je tudi župnik Martin Šušter, ki tukaj deluje in je imel posluh, da bi to uro predstavili na tak način, da bi pokazali, kako je to železje, ker dejansko je to eden prvih strojev, ki jih je človeštvo zgradilo, da ljudje to tudi vidijo, da prikažejo javnosti, tudi stolp je sicer zdaj obnovljen."

V letošnjem šolskem letu s projektom kulturne dediščine zaključujejo, kakšnih veščin so se naučili, pa bodo prikazali na šoli ob dnevu odprtih vrat.

Tjaša Lotrič


Zadnji prispevki