Trenutno se predvaja:
22. marec 2020 ob 07:00 Zgodbe

"Večkrat bi morali sedeti skupaj in si pripovedovati zgodbe!"

Brigita Slejko je v knjigi Zgodbe z Otlice ujela pripovedi, ki jih je pred štirimi desetletji posnela na planoti Gora nad Vipavsko dolino. "Večkrat bi morali sedeti skupaj in si pripovedovati zgodbe," je prepričana.
V ozadju je planota Gora, kjer lezi Otlica. Foto: Radio Koper/Ivana Zajc
V ozadju je planota Gora, kjer lezi Otlica. Foto: Radio Koper/Ivana Zajc

Teta Ihana Žnidarska, teta Burga, stric Pepče Ststavski – to so le nekateri izmed pripovedovalcev z Gore, planote nad Vipavsko dolino, ki jih je na kasetofon pred štirimi desetletji ujela Brigita Slejko. Kot domačinka jih je poznala in obiskovala ter prosila, naj ji kaj povedo. Tako so na dan prišle mnoge ljudske pravljice, pa tudi pričevanja o nekdaj trdih življenjskih pogojih v vaseh na nadmorski višini nad 1000 metrov. Kar devet kaset je posnela Brigita Slejko, nekatere lahko vidimo tudi v video obliki.

Kaj so ljudje pripovedovali? "Spominjali so se časov iz prve svetovne vojne, časov svoje rane mladosti, še najraje so mi povedali kako anekdoto, tako da smo se tudi nasmejali. Teta Burga je, denimo, povedala, kakšen pomen so imele nekdaj rože – rožmarin, ‘roženkraut’ in nagelj – pri fantih, ki so šli v vojsko. Pripovedovala je, kako so tisti ‘pušeljc’, tisto rožo, skrivali, da drugi ne bi vedeli, da imajo dekle. Teta Burga je to rožo pomagala skrivati, da domači niso vedeli, da se hodi ženit. Sicer pa sem zbrala bolj besedila, ki so vezana na etnološko dogajanje, recimo, kako se je kuhalo oglje, kako so ‘furali’, delo v gozdu, spravilo lesa. Tu so tudi ženska dela, klekljanje, za življenje je bilo zelo pomembno sejanje lanu in njegova obdelava vse tja do lanenih rjuh. Prejo so nosili v Križno goro, kjer so imeli statve, da so stkali rjuhe. Preživljali so se z nabiralništvom, nabirali so maline in jih nosili v prodajo, da so lahko preživeli, to je bil vir zaslužka. Tudi klekljanje je bilo pomembno žensko delo, posebej v zimskem času, ko je predstavljalo dobršen del zaslužka. Vesela sem, da ta tradicija še vedno obstaja. Tudi sama sem se tega učila in tako lepo je, ko lahko zraven vse premisliš in premelješ težave in probleme, ker si umirjen in se posvetiš samemu sebi, ne pa sodobnemu hitremu tempu."

Če pogledamo te zgodbe, ki jih je zapisala, vidimo, kako zelo se je od tedaj vse spremenilo. "Največja razlika, ki jo opažam, je v tem, da se ne znamo več poslušati. Danes moramo večkrat ponavljati stvari, če želimo biti slišani. Včasih je bilo življenje nekoliko počasneje, ni bilo hitenja, delo so opravljali zlagoma, brez kakih hudih skrbi in napetosti. Poleg tega so imeli več časa, da so prisluhnili drug drugemu. Pripovedovanje pravljic je bilo v naših krajih močno prisotno. Starši in stari starši so otrokom zvečer ob topli peči pripovedovali pravljice tudi zato, ker česa drugega niso mogli početi. Odrasli so si z njimi krajšali čas, otrokom so burile domišljijo. Danes prav pogrešam, da bi starši in otroci kdaj sedeli skupaj, se poslušali in eden drugemu pripovedovali, kaj so tisti dan doživeli. V družinah ni več časa, da bi si prisluhnili."

V pravljicah se odraža nekdanje življenje, razlaga Brigita Slejko: "Pogosto so velike družine, veliko otrok, veliko dela, niso bogati, ampak revni. V pravljicah se kaže njihovo življenje: že majhni so morali od hiše služit, pa čeprav samo za pastirja, kasneje so bili seveda hlapci in dekle."

Več o teh pravljicah in o nekdanjih življenjskih razmerah na Gori najdete na spodnji povezavi. Knjiga Pripovedi z Otlice vsebuje tudi predstavitev otliškega narečja in slovar domačih besed. V njej dr. Naško Križnar predstavi zbiranje gradiva, Lojze Likar pa območje Gore.

Brigita Slejko je posnela pripovedovanje starejših domačinov iz vasi Otlica.

Ivana Zajc


Zadnji prispevki