Trenutno se predvaja:
15. oktober 2019 ob 11:35 Zgodbe

Vladimir Grželj: "Sebe cenimo le, če cenimo svoj dom, prednike, korenine in svojo kulturo!"

Vladimir Grželj je pred kratkim izdal knjigo V objemu Miši šoge, ki neprecenljivo opisuje sledi lokalne avtohtone kulture ter zapisuje čas industrializacije ter mehanizacije na Hrpeljskem.

Naslov knjige je V objemu Miši šoge. Gre za etnologijo vasi Hrpelje na več kot 350 straneh. Pa dajva za začetek tistim, ki tega ne vedo, povedati, kaj Miši šoga sploh je?

Južno od vasi Hrpelje se nahaja naša gora s ponosnim imenom - Miši šoga. To je 737 m visok hrib, ki brani vas Hrpelje pred vsemi tegobami, ki prihajajo iz smeri juga. Slabo vreme k nam namreč pride iz južne smeri ... Samo ime je sestavljeno iz miši – to so pridne živalce, ki se zelo rade igrajo, in besede šoga, kar pomeni igra, torej miši se igrajo. Kje? Vedno na varnem mestu. Za naše vaščane je bil hrib, ki smo mu rekli gora, zelo varen kraj. In meja med vasjo Prešnica in Hrpeljami gre točno čez vrh. Če malo pogledamo zgodovino naše vasi, je Miši šoga imela veliko vlogo v življenju vaščanov. Naši kraji so kamniti, saj smo na robu Čičarije. Obdelati smo morali vse dolinice zraven svojih kamnitih njiv, da smo preživeli. Spadali smo pod tržaškega patricija Di Lea, ki je bil trgovec s soljo. Videl je, da komaj zmoremo desetino dajatve, zato smo namesto desetine v pridelku morali zanj loviti tihotapce soli. In z naše Miši šoge se vidi zelo, res zelo daleč. Daleč mimo vasi Kačiče. Na goro smo postavili stražarja z dobrim vidom, ki nas je najhitreje obvestil o prihodu ali odhodu karavane, ki smo jo 'pohopsali'. Seveda smo sol morali dati našemu patriciju. He, he, toda ne vse; nekaj smo je skrili zase in jo pozneje prodali. In tako dobimo rek: "MIŠI ŠOGA BELI GRAD, TAM STOJI DOBRILA TAT". Ker tat je bil na vrhu kot stražar, imel je eno majhno zavetje na tej naši gori. Če raziščemo naselitev ljudi v naši vasi, bi bil ta Dobrila četrti človek, ki se je priselil. Sedaj se vsi hvalijo, da so potomci tega Dobrile. Res še obstajajo, no, eden zagotovo, a se ne hvali s tem.

Kustodinja Darja Kranjc je zelo lepo zapisala v spremni besedi h knjigi: "Glavno sporočilo besedila je, da sebe cenimo le, če cenimo svoj dom, prednike, korenine in svojo kulturo. Če jih hočemo ceniti, jih moramo poznati. Če jih hočemo poznati, jih moramo tako ali drugače izkusiti. Če jih hočemo izkusiti, jih moramo čutiti. In Vlado jih čuti. Zelo." Je to razlog, da ste se lotili knjige? Kako se je vse skupaj začelo in kako ste zbirali gradivo?

Če hočemo vedeti, kdo smo, kaj smo, moramo poznati življenje naših prednikov. Če tega ne poznamo, pomeni, da jih ne spoštujemo in nekaj manjka v našem življenju. Dandanes nikogar ne zanima več niti tretje koleno! Po izdaji Kronike Hrpelj leta 2004 je v mojih omarah in na računalniku ostalo precej zapisov ter še več slik. Pa me je žena pobarala, naj naredim kakšno razstavo. Zato sem v domači knjižnici na Kozini za dan žena razstavil nekaj slik iz življenja naših prednic, ki niso bile navadne ženske, temveč skrbne matere, dobre gospodinje in sodelavke na kmetiji in v društvih. Ko sem izbiral slike, je zraven nastal kup fotografij, ki so pokazale še drugo zgodbo – orodje in pripomočke pri življenju naših prednikov. Pa sem šel še enkrat po vasi vprašat, kaj vse lahko pokažejo. Mnogi so radi še enkrat prinesli s podstrešij, iz kleti in shramb vse, kar so imeli tam spravljeno. Eni so me odslovili … vseeno pa sem zbral res ogromno materiala.

Koliko časa je nastajalo delo?

Ko smo končali delo na učni poti, obnovili vodnjaka in štirnico, je nastala med obiski učencev na učni poti nekakšna praznina … torej od leta 2009 do zdaj.

Vladimir Grželj v domačih krajih poznan kot 'Latko Kusov'. Rojen je v delavski družini. Že kot petletni fantič se je naučil brati. Oče mu je, kadar je finančno stanje dopuščalo, kupoval knjige. Kot mladeniča so ga zanimali fizika, kemija, zgodovina in zemljepis. Po poklicu je električar v pokoju. Kot član Kulturno-zgodovinskega društva Hrpelje je pred upokojitvijo začel obiskovati muzeje, arhive in etnološke razstave. Večkrat pripravlja razstave starih dokumentov in slik, še vedno obiskuje arhive, muzeje, strokovna predavanja in delavnice. Rad pomaga študentom pri diplomskih nalogah, ki obravnavajo predvsem zgodovinsko-etnološke teme, tako z dokumenti kot nasveti.

Kakšno vlogo je imela pri vsem skupaj vaša znanstvena sodelavka Jasna Fakin Bajec?

Materiala je bilo za skoraj 400 strani z 800 slikami. In je bilo potrebno obiskati kakšnega strokovnjaka za etnologijo našega kraja, kakor sem sam imenoval to delo. Poznal sem Darjo Kranjc, ki se ji je moje delo zdelo lepo in obsežno, bila pa je mnenja, da bi potrebovalo večjo strokovno obdelavo. Poklical sem prijateljico Ljubo Sušanj, ki mi je priporočila Jasno Fakin Bajec. Ta mi je svetovala še lektorico. In tako smo se večkrat srečali. Obe sta moje delo pregledovali, mu kaj dodali ali pa odvzeli. Večkrat sta me okarali, ker sem rad vedno znova kaj dodal!

Pred devetimi leti ste končno prišli do originalnega latinskega zapisa, v katerem so prvič omenjene Hrpelje. Latinsko besedilo z dne 28. 4. 1304. Kako ste prišli do njega?

Za prvo knjigo je dokument o prvi pisni omembi Hrpelj prinesel prijatelj iz Kopra, nekdanji domačin, Lucijan Pelicon, sicer prvi predsednik Kulturno-zgodovinskega društva Hrpelje. Prijatelj Bogdan Martinčič z Univerze v Ljubljani, doma iz Klanca pri Kozini, mi je dal naslov gospe Anarože Slavec iz Doline in stvar je stekla. Ker je Božidar Premrl nekaj iskal v arhivih v Trstu, sem mu pomagal in v zameno zahteval, da mi prinese določeni dokument v originalu. Šlo je kot po maslu. Le pri prevodu se je zapletlo. Božidar je namreč izgubil prevajalca iz latinščine. Obrnil sem se na Marjana Rožaca, arhivarja v muzeju v Piranu. Dobil sem prevod, razložil pa mi je tudi razliko med latinskima besedama, ki sta omenjeni v besedilu, excente in esente – ugotovili smo, da praznujemo 700. obletnico kraja na napačen dan! Ampak nam je bilo vseeno, samo da smo obeležili jubilej (smeh).

Kakšno je bilo življenje v Hrpeljah nekoč in kakšno je danes, katere so največje razlike, kako vidite in v knjigi povzemate razvoj kraja?

Nismo več vaščani, ampak naseljenci, ker se več ne reče vas, temveč naselje. Vaščani smo imeli svoje praznike, kot je opasilo, zdaj tega ni več. Edino, kar nam je uspelo ohraniti, je praznovanje pusta. In res ga praznujemo množično, vsi skupaj, mladi in stari. Sicer pa se poznamo samo z najbližjimi sosedi. Nihče nikomur ne pomaga. Zgradili smo si hiše, velike, prostorne, da porabimo čim več denarja za gretje. Obdali smo jih z visokimi zidovi kot v srednjem veku pred Turki. Namesto njive in zelenjavnega vrta imamo dvorišče in na njih parkirane vsaj tri avtomobile.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Česa se boste lotili …

Lotil sem se zgodovine vsake hiše v Hrpeljah, vendar bo to ostalo v arhivu … Morda bo vnukinja nekoč dala "na svetlo". Naše vaščane namreč zgodovina lastnih prednikov vse manj zanima. Imam še zbirko dokumentov o življenju otrok padlih borcev, ki so svojo mladost preživeli v Šempetru na Krasu (ta se sedaj imenuje Pivka), v takratnem 'Mladinskem domu' … A tudi to bo ostalo samo kot zapis. Odslej bom sedel pred hišo, gledal, kdo prihaja v vas in se spominjal lepih časov iz mladosti, ko smo vsak dan kaj ušpičili, da je bil dan bolj zanimiv.

Anita Urbančič


Zadnji prispevki