Trenutno se predvaja:
18. april 2021 ob 10:50 Zgodbe

Zaradi hvaležnosti je šola dobila ime po bosanski planini

V letošnjem letu osnovna šola Kozara obeležuje 60-letnico organiziranega izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Poleg tega, da je posebna, ker jo obiskujejo posebni otroci, ima tudi zanimivo zgodovino, ki je povezana z gradnjo in njenim imenom.
Učenci OŠ Kozara se v vsakdanjem življenju še vedno srečujejo s stigmatizacijo. Foto: OŠ Kozara
Učenci OŠ Kozara se v vsakdanjem življenju še vedno srečujejo s stigmatizacijo. Foto: OŠ Kozara

Zgrajena je bila po potresu leta 1976, in sicer s samoprispevkom, ki so ga zbirali v tedanji socialistični republiki Bosni in Hercegovini. Zaradi hvaležnosti do Bosancev, ki so večinoma sodelovali tudi pri gradnji, je dobila ime po bosanski planini Kozara. Z ravnateljem Edvardom Vrabičem, profesorico defektologije, Jeleno Komel, in učenci šole se je v oddaji Primorski kraji in ljudje pogovarjala Nataša Uršič.


"Naprej je bila šola v Lenassijevi vili v Solkanu, kjer so bili včasih zapori. Potres jo je leta 1976 poškodoval do te mere, da ni bila več varna," je povedal ravnatelj šole Edvard Vrabič. "S samoprispevkom so začeli zbirati sredstva v takratni Bosni in Hercegovini in ta sredstva so potem donirali tudi za gradnjo nove šole v Kidričevi ulici, kjer domujemo še danes." Prav v zahvalo za to gesto so jo poimenovali po planini Kozara.

Jelena Komel se spominja pripovedovanja upokojenih učiteljic šole: "Tudi material za gradnjo so pripeljali iz Bosne. Od tam so prišli prostovoljci, ki so zgradili šolo. Seveda so pomagali tudi iz lokalnega okolja, vendar jih je bila večina iz Bosne. Sodelavke so bile tako ponosne na takratno gradnjo, da niso kasneje dopustile pritiskov po spremembi imena šole."

Foto: OŠ Kozara

Prilagojeni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom in posebni program v letošnjem šolskem letu obiskuje 77 učencev. "Naša šola izvaja dva programa, in sicer prilagojen program devetletne osnovne šole z nižjim izobraževalnim standardom ter posebni program vzgoje in izobraževanja. V prilagojeni program se usmerjajo učenci, ki ne dosegajo ciljev šolskega programa. Zato potrebujejo posebne metode, načine dela, ki jih v naši šoli lažje izvajamo, ker so učenci v manjših skupinah. Na naši šoli pa so tudi strokovnjaki, ki izvajajo različne pomoči učencem s posebnimi potrebami. Mi jo imenujemo mobilna služba. So pa to delavke, ki nudijo pomoč učencem na rednih osnovnih šolah, ki imajo v odločbi zapisano to vrsto pomoči," razlaga ravnatelj.

Da je šola povezana z nekdanjo sestrsko republiko Bosno in Hercegovino, nas opozarja spominsko obeležje. Foto: OŠ Kozara

Kot družba še nismo toliko dozoreli, saj se učenci v vsakdanjem življenju še vedno srečujejo s stigmatizacijo, je povedala Jelena. "V domačem okolju in tudi na šoli, ko nas obiščejo. To se jim vidi v očeh … prihajajo z velikim usmiljenjem in odporom. To nas zelo boli! Mislim, da starše še bolj. Zato hodimo zelo veliko ven. Zdaj imamo sicer težave zaradi epidemiološke slike, ampak hodimo med ljudi, da nas vidijo, da se navadijo na nas. Če nas povabijo v kakšno vrtnarijo ali kam drugam, se z veseljem odzovemo. Je boljše, kot je bilo nekoč, ni pa še tisto, kar bi pričakovali."

Po mnenju ravnatelja pa stigma izhaja iz nepoznavanja in pomilovanja otrok. Še posebej tistih, ki so gibalno ovirani. "Naša naloga je, da svoje delo približamo širši javnosti, zato smo tudi odprti za vse pobude za sodelovanje. Mislim, da bomo samo na tak način razbijali tabuje in bo manj stigmatizacije v širšem okolju."

Foto: OŠ Kozara

Na osnovni šoli Kozara niso posebni samo učenci, temveč tudi učitelji. Med njimi je zagotovo naša sogovornica. "Vesela sem, da sem zaposlena na tej šoli. Moja generacija se sicer že pogovarja o upokojitvi, vendar na delo prihajam z veseljem, učenci me polnijo z energijo in mislim, da večina mojih sodelavcev tako razmišlja."

Ob obletnici se ravnatelj zazre tudi v prihodnost: "Naši kratkoročni cilji so, da zagotovimo ustrezne materialne pogoje. To pomeni, da je potrebno urediti atrij in posodobiti telovadnico in učilnice. Potrebujemo več strokovnega kadra, ki ga sicer sistem ne predvideva, je pa nujno potreben za razvoj otrok." Jelena pa doda še bolj dolgoročne cilje: "Da bi se šola razvila v podporni svetovalni center za delo z otroki s posebnimi potrebami za šole in vrtce na širšem goriškem območju. Da bi lahko ponujala strokovnjake, ki bi bili v podporo tako šolskim strokovnim delavcem kot tudi učencem ter staršem. Na ta način bi lahko močno zmanjšali stigmatizacijo na rednih osnovnih šolah in tem otrokom omogočili maksimalni razvoj."

Nataša Uršič


Zadnji prispevki