V društvu si med drugim prizadevajo, s posebnimi socialnimi programi gluhim in naglušnim pomagati pri preprečevanju posledic socialne izoliranosti, ki je vsekakor ena najtežjih posledic izgube sluha. Sekretar društva Milan Kotnik ob tem poudarja: »Mi vsakodnevno vidimo, koliko ljudi potrebuje pomoč. Imamo ljudi, ki stanujejo v domovih za starejše občane, imamo ljudi, ki so doma, vendar kljub temu, da imajo sorodnike, imajo tudi vso oskrbo v domu, ni poskrbljeno za njihov osebnostni razvoj. To pa prinese edino komunikacija«

Situacij, s katerimi se srečujejo posamezniki, je torej veliko, prav zato se vključujejo v najrazličnejše oblike organiziranega prostega časa v okviru sekcij društva, kot so informatika, kultura, izobraževanje, družabništvo. Ni prav, da so gluhe osebe med najbolj slabo izobraženo populacijo v Sloveniji, pa pravi sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjaž Juhart: »Še dandanes, če imate gluhega otroka, se sploh ne uči o svojem znakovnem jeziku, in četudi je zakon o uporabi znakovnega jezika sprejet, je to še vedno tabu tema. Želimo si, da bi se gluhi otroci v šoli učili o svojem jeziku in v svojem jeziku. Nedopustno je, da leta 2018 to sistemsko še vedno ni rešeno.«

Zato si v društvu in zvezi prizadevajo za pravico do slovenskega znakovnega jezika, zapisani tudi v ustavo. Tolmačka slovenskega znakovnega jezika Natalija Spark pa ocenjuje: »Mislim, da če jim damo možnost, da so tolmači vedno lahko prisotni, je to najboljša pot, da se bolje vključijo v družbo. Problem je v izobraževanju, v zdravstvu, kulturi, mislim, da bi morala biti pot izobraževanja prava, in jim dana tako kot slišečim, bi bili tudi bolj opolnomočeni in bolje vključeni v slišečo družbo.«