Vsaka stroka, ki kaj da nase praviloma spoštuje tudi svoj razvoj skozi čas in ohranja spomin na ljudi, ki so bili vanj vpeti, čeprav jih že dolgo ni več in mlajše generacije niti ne vedo kaj veliko o njih.

Med slovenskimi agronomi, ki so se ukvarjali z vinsko trto je tako ime Ivo Zupanič (1890 – 1986) iz Vajgna pri Jarenini v Slovenskih goricah.

Bil je spoštovana osebnost in sredi sedemdesetih let minulega stoletja se ga je v strokovni in širši javnosti spontano oprijel naziv: nestor slovenskega vinogradništva. Kdo je bil ?

Inženir Ivo Zupanič je veljal za enega najpomembnejših slovenskih vinogradniških strokovnjakov v obdobju med obema svetovnima vojnama. V Mariboru je obiskoval klasično gimnazijo in nato nadaljeval študij na Visoki kmetijski šoli na Dunaju ter na Agronomski fakulteti v Zagrebu. Specializacijo iz vinarstva je opravil na inštitutih v Klosterneuburgu v Avstriji in Geisenheimu v Nemčiji.

Bil je učitelj na mariborski Vinarski šoli, banovinski vinarski inšpektor in ravnatelj kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu, po vojni pa direktor Inštituta za vinarstvo v Mariboru. Veljal je za odličnega predavatelja, iz njegove šole je izšla generacija odličnih vinogradniških in vinarskih strokovnjakov mlajšega rodu.

Več kot 30 let je vodil republiško ocenjevalno komisijo za vino ter organiziral vrsto vinarskih razstav. Pod njegovim vodstvom je leta 1935 nastal priročnik Trsni izbor in vinski tipi v Dravski banovini, napisal je več drugih strokovnih knjig in leta 1969 delo Zgodovina vinogradništva Slovenskih goric. V njej so zelo zanimivi podatki o vinskih letnikih od leta 1347, podatki iz obdobja med letoma 1811 in 1914 pa so iz kronike Zupaničeve domačije v Vajgnu.

Leta 2000 so na pročelju nekdanje šole v Jarenini pri Mariboru odkrili spominsko ploščo, delo akademskega slikarja Danijela Prosenca, leto pozneje pa so v spomin nanj tam posadili tudi potomko žametne črnine z Lenta. Vinogradniški strokovnjak

Ivo Zupanič se je rodil 9. decembra pred 130 leti v Vajgnu pri Jarenini.