Kovaštvo je obrtna dejavnost, ki zajema obdelavo kovin v toplem in hladnem stanju po načelu gnetenja in zgibanja kosov kovine z udarjanjem in stiskanjem. Arheološke najdbe so potrdile domnevo, da je kovanje staro toliko kot pridobivanje posameznih kovin. Na Slovenskem se kovaštvo kot organizirana obrtna dejavnost pojavi že pred 11. stoletjem, okoli leta 1300 pa je že ena najpomembnejših obrtnih dejavnosti v mestnih okoljih. Znano je, da je tako imenovano »podkovsko kovaštvo« cvetelo vzdolž nekdanje cesarske ceste Dunaj – Trst. Pri kovačih so se ustavljali furmani in mojster je bil nekakšen »vulkanizer« tistih dni, ki je znal primerno »obuti« njihovo vprežno žival. Kovaški poklic v klasičnem smislu je danes redek, saj ga na Slovenskem opravlja le še okoli 80 ljudi, njegovo navezo s preteklostjo si lahko ogledamo v nekaterih muzejih. Najbolj znan je tisti v Kropi, v Razkrižju pa pri družini Horvat, ki se ponaša s kovaško tradicijo od leta 1855. Tam vam bo Anton Horvat, lastnik kovaškega in kolarskega muzeja v Razkrižju predstavil kovaško orodje, ki je bilo v rabi pred več kot 200 leti. Po ogledu vam bodo postregli z domačimi prleškimi dobrotami, izbrati pa bo mogoče tudi kak tipičen kovaški izdelek, ki je na klasičen način nastal v domači delavnici. Če pa želite izvedeti več o kovaški dejavnosti nekoč in danes, pa se bo prava priložnost ponudila v soboto, 7. septembra 2019 na trgu na Stari Savi na Jesenicah, kjer bo potekalo 4. srečanje kovačev Slovenije z mednarodno udeležbo. Pripravljata ga Cehovsko društvo kovačev Slovenije, ki ga vodi mojster Alojz Vrbnjak iz Peker pri Mariboru in Gornjesavski muzej Jesenice, vodi ga direktorica Irena Lačen - Benedičič. Slovenski kovači so se doslej srečali na Jezerskem (2016), v Pekrah (2017) in na dvorcu Rakičan pri Murski Soboti (2018). Povsod so poleg razstave svojih izdelkov prikazali tudi kovanje v živo, spajanje kovin po kovaško, okovanje lesenega orodja in pripomočkov ter podkovanje konjev.