Nataša Pivec je Mariborčanka, doktorica sociologije spolov, ki se je pred poldrugim letom preselila v nemško prestolnico, za katero pravijo, da je kot New York pred dvajsetimi leti. Berlin kot svobodomiselni talilni lonec širokega obzorja se ji je zdel pravšnje mesto za uresničitev novih priložnosti, ki jih v domačem mestu pogreša. Zdaj sicer pogreša domače mesto, in ga vidi v nekaterih potezah Berlina. Mogoče se to dogaja tudi drugim prišlekom, v tem več kot tri in pol milijonskem mestu, ki je, kot pravi Pivčeva, zaradi svojega posebnega vključujočega značaja neke vrste nemška enklava.

Pivčeva se je z odločitvijo pridružila več kot pol milijonaprišlekom v Berlinu s tujim potnim listom. Ni šlo takoj in zlahka, ampak sogovornica si je za začetek utrla pot na Humboldtovo univerzo, kjer predava predmete s svojega področja in s področja filma. Za Berlin pravi, da je mesto, ki vključuje in kjer se ljudje ne ocenjujejo, ni pa raj na zemlji, ima tudi svoje ostre robove.

V Berlinu je manj ksenofobije in sovražnosti do istospolnih, Berlin je feministično mesto, kjer ne debatirajo v neskončnost, česa bi se lotili in kako, temveč grejo v akcijo. Je mesto start up-ov, tam lahko barantaš za nižjo vstopnino za manjše kulturne dogodke, če nimaš denarja, je kraj, kjer so navidezno vsi namrgodeni, a se ne ocenjujejo in brez pomisleka priskočijo na pomoč. Je prestolnica, kjer so mladi politično in družbeno zelo angažirani, bolj kot kak štiridesetletnik pri nas, ugotavlja Polona Pivec, ki ob vsem tem poudarja – Berlin ima tudi ostre robove in ni za mehkužce, tam imaš veliko tekmecev. Vabljeni k poslušanju.