Izvajalci mreže Brezdomni do ključa pravijo, da bi morala biti Zavetišča za brezdomce zgolj vstopna točka pri reševanju težav, zdaj pa si v nekaterih primerih zavetišča, bolnišnice in domovi za starejše ljudi podajajo tako dolgo, da nekateri umrejo v zavetišču. Pomanjkanje strokovnega kadra in vse več starejših in bolnih brezdomnih oseb, tudi gibalno oviranih, inkontinentnih, z duševnimi motnjami in odvisnostmi sta veliki težavi in to ne zgolj na lokalni in regionalni ravni, opozarja Amadeja Kokot, vodja programa Kamra pri društvu Ars Vitae na Ptuju, najmlajšega programa pri nas, deluje namreč šele dobro leto. »Pozivamo državo in vlado, naj se začne ukvarjati stanovanjsko problematiko, s problematiko, ki se dotika starejših in bolnih brezdomnih oseb. Skoraj smo že prepozni, ampak tega področja se bo treba resno lotiti in ponuditi vmesno postajo za vse osebe, ki ne zmorejo več biti samostojne in niso primerne ne za domove za starostnike in ne za zavetišča. Treba je vzpostaviti program in dejavnost, ki bi ponudila varnost in neko vmesno postajo.«

Mariborske izkušnje

Tudi Violeta Rizani, vodja zavetišča za brezdomce v Mariboru, ki lahko v 24-urno oskrbo sprejme 24 oseb, najstarejši uporabnik pa je star 75 let, pravi, da so pri njih najbolj pereči sprejemi starejših brezdomnih oseb. »Bodisi da sami poiščejo pomoč pri nas bodisi, da jih k nam usmerijo strokovne in zdravstvene službe, veliko je sprejemov iz bolnišnic. Gre za ljudi, ki so v procesu zdravljenja tako stabilni, da se zdravljenje lahko zaključi, še vedno pa potrebujejo oporo pri nadaljevanju medikamentoznega zdravljenju, ker je potrebno razgibavanje ali pa da se ohrani ritem prehranjevanja, kar je pomembno pri sladkornih bolnikih.«

Strokovni delavci v socialnih programih za brezdomne osebe niso usposobljeni negovalci, poudarjajo, predsednik mreže izvajalcev Brezdomni do ključa Boštjan Cvetič pa opozarja tudi na veliko fluktuacijo delovne sile in na slabo razmerje števila strokovnih delavcev glede na število brezdomnih oseb. »Človek se ne more razosminiti, to je včasih celo kontraproduktivno, ker se ne moreš fotokopirati, kje šele, da si deklica za vse. Tudi sistematizacija vzdrži zgolj na papirju, ker je lahko ponedeljek takšen, torek pa potem čisto drugačen.»

25 let življenja na ulici

Vabimo, da podrobnostim prisluhnete v pripetem posnetku, tam boste tudi slišali življenjsko zgodbo Janeza Šmida iz Domžal, ki zdaj živi na Hočkem Pohorju. Na cesti je preživel 25 let svojega življenja in to najraje kot samotar, tako je bilo varneje, pravi in opozarja, da se brezdomne osebe tudi na veliko izkorišča, na primer kot direktorje slamnatih podjetij. Pravi, da je ključno, brezdomnim osebam pravilno svetovati in jih usmeriti in da v mariborskih brezdomcih vidi sebe. Jim kdaj pristopi z nasvetom?» Sem poskusil, pa sem bil skoraj tepen, češ, kaj si nam prišel pamet solit. Saj jih razumem, jaz bi si na njihovem mestu tudi tako mislil, ko sem bil še na cesti, da ti en pride in začne pamet solit – pojdi na zdravljenje od alkohola, pojdi na rehabilitacijo in si najemi stanovanje. Veliko ljudi pa ne ve, da si, ko si najameš stanovanje, upravičen tudi do subvencije.«