Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Kapital je tu glaven. Oni diktirajo. Oni se nam smejijo. Mi lahko govorimo na televiziji, kar hočemo. Toda spremenilo se ne bo nič,« pravi eden od sogovornikov v Dosjeju TV Slovenija z naslovom »V žrelu kapitala«. Toda – ne. Tu smo, da razkrijemo zdravstveno in ekološko katastrofo v srednji Soški dolini, pokažemo sprego kapitala in politike, da opozorimo na razdvojenost zdravstvene in tehniške stroke, poudarjajo avtorji dosjeja – novinarka Mojca Dumančič, snemalec Darko Humar, montažerka in realizatorka Lea Krmelj skupaj s sodelavci. Tri četrt stoletja je Salonit zastrupljal pljuča tisočih delavcev in okoliških prebivalcev s smrtonosnim azbestom, nato z rakotvornim stirenom, že od osemdesetih let prejšnjega stoletja s sežiganjem odpadkov… V Salonitu, ki je zdaj v avstrijski in italijanski lasti, na leto sežgejo 109 tisoč ton odpadkov, 16 tisoč ton je nevarnih. In še več bi jih radi … Cementarna – sosežigalnica pa ima ohlapnejša merila kot specializirane sežigalnice. Proti temu je ostro protestiralo 600 zdravnikov iz vse Slovenije. Prvič so se tako množično združili in dvignili glas. Zaradi rakotvornega azbesta – čeprav je bil v proizvodnji ukinjen leta 1996 – ljudje v Soški dolini še vedno obolevajo. Več kot 2500 je tovarniških žrtev. Zdravstvena stroka ob tem glasno opozarja na dodatno tveganje zaradi cementarne – sosežigalnice. Salonitu v bran pa je stopila tehniška stroka skupaj z znano odvetniško družbo v Sloveniji. In politika? Ostaja na strani kapitala … Ta ima razpredene lovke tudi v lokalni skupnosti. Salonit v rokah drži vodarno za več kot 1200 ljudi – popolnoma dotrajano. Vodo iz nje morajo ob vsakem dežju prekuhavati. In lani je iz pip pritekel smrtonosni šestvalentni krom iz Eternitove čistilne naprave … O vsej tej tragiki srednje Soške doline smo se v dosjeju »V žrelu kapitala« pogovarjali z domačini, ki bijejo »ekološko soško fronto«, s predstavniki zdravstvene in tehniške stroke, z lastniki kapitala, z okoljskimi pobudami in lokalno skupnostjo. Le s politiki ne, ker pred kamero niso hoteli. Pomenljivo?
Skladatelj Josip Ipavec (1873–1921) izhaja iz znamenite družine skladateljev in zdravnikov iz Šentjurja pri Celju. Javnosti je manj poznan kot njegov oče (Gustav) ali stric (Benjamin). Josip Ipavec velja za pomembnega skladatelja samospevov in zborov, v njegovem opusu pa izstopata prvi slovenski balet Možiček in opera Princesa Vrtoglavka. V svojih zborovskih skladbah je jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika v času, ko se je na Slovenskem govorilo in pisalo nemško. Njegova dela so pustila neizbrisen pečat, v času življenja pa je bil doma manj poznan in cenjen kot v tujini. V filmu Ipavčevo življenjsko in glasbeno pot predstavijo Igor Grdina, Konrad Rado Frece, Matej Romih, Pavel Mihelčič, Franci Plohl, Tomaž Faganel, Darja Koter, Vojko Vidmar in Lojze Arlič, film pa bogatijo igrani prizori ter televizijske upodobitve Ipavčeve glasbe v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov Občine Šentjur ter učencev Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar. Povezovalec Saša Tabaković – Josip Ipavec, scenarij Jernej Kastelec, strokovni sodelavec ddr. Igor Grdina, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografinja Greta Godnič, kostumografinja Jerneja Jambrek, montažer Andrej Modic. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Vojko Boštjančič.
V Furlanski nižini, ob slovenski meji z Italijo, so bile v različnih zgodovinskih obdobjih zasnovane naselbine z idejo idealnega mesta. V krogu štiridesetih kilometrov lahko spoznamo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico. Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi. Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Povabili so strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Poseben pečat kraju je s parkom v obliki elipse dal Maks Fabiani. 7. oktobra 1593 so Benečani ustanovili Palmanovo. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. Tovarniško mesto Torviscosa so po načrtih arhitekta Giuseppeja De Mina pod fašizmom zgradili prej kot v enem letu. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Razvila se je v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.
V ciklu glasbenih oddaj Moj klasični hit boste lahko znane Slovence spoznali na prav poseben način, s klasično glasbo. Iz sveta medijsko najbolj prepoznavnih osebnosti se v drugi sezoni oddaj predstavijo štiri zanimive osebe različnih poklicev, ki spregovorijo o svojih najljubših klasičnih delih. To so Iztok Mlakar, Stanislav Zore, Marjan Batagelj in dr. Peter Čeferin. Igralec in dramatik Iztok Mlakar je ustvarjalcem oddaje zaupal svojo zanimivo glasbeno zgodbo. Idejna zasnova, scenarist in urednik oddaj Daniel Celarec, režiser Aleksander Šmuc, mojster montaže Andrej Modic, direktor fotografije Uroš Hočevar.
Lipicanci, ena najstarejših kulturnih pasem konj na svetu, so slovenski ponos, tradicija. Najdemo jih v tudi v naši literaturi, na evrskem kovancu, med protokolarnimi darili. Črna žrebeta, ki z leti osivijo do prepoznavne bele, so vzredili Habsburžani, postali pa so slovenski simbol. Zibelka lipicancev, njihov prvi dom, je Lipica, a jih danes najdemo tudi drugod po Sloveniji in v svetu. Koliko in zakaj je lipicanec tipično slovenski in ali je res samo naš? Zakaj ima pri Slovencih posebno mesto?
Duhovnik, pisatelj, doktor literarnih ved in redovnik kapucinov Karel Gržan se ob duhovniškem delu ukvarja tudi s problematiko hrematizma. Karel Gržan se je rodil leta 1958 v Celju, po končani srednji šoli je vstopil v red bratov kapucinov. Končal je Teološko fakulteto. Leta 2003 pa je na FF v Ljubljani opravil doktorat s področja literarnih ved. Leta 1997 je ustanovil Don Pierinovo komuno, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji za zdravljenje odvisnosti. Zanimajo ga različna področja, med drugim tudi zgodovina. Protagonist dokumentarnega portreta z naslovom Vstanimo v suženjstvo zakleti je bil izbran z razlogom: edini v Sloveniji se ukvarja s hrematizmom, to je konceptom, znanim že iz antike, ki iz etičnih razlogov obsoja kopičenje bogastva in bogatenje posameznikov. Gržanova razlaga je tako izvirna in samosvoja, da je zamikala tudi filmske ustvarjalce. Pater Karel Gržan je avtor tridesetih literarnih, strokovnih in poučnih knjig. Portret je nastal ob njegovi 63-letnici in 27-letnici literarnega delovanja. Zakaj je na svetu toliko revnih? Zakaj ima osem najbogatejših ljudi na svetu toliko bogastva kot polovica vsega prebivalstva na Zemlji? Kdo, kako in zakaj nas manipulira in nas s pomočjo medijev, znanj in tehnologije drži v stanju, v katerem to sprejemamo kot samoumevno? V nasprotju z večino, ki je po svetu resneje angažirana na tem področju, Karel Gržan poleg analize ponuja tudi možne rešitve za izhod iz te situacije. Dokumentarni portret je nastal v produkciji producenta Casablanca za RTV Slovenija, scenarista sta bila Peter Povh in Zdenko Kodrič, režiser pa Boris Jurjaševič.
Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.
Britanski dokumentarni film je pripoved o življenju in delu Borisa Pahorja, izjemnega tržaškega pisatelja in enega najbolj prevajanih slovenskih avtorjev, ki ga je že v otroštvu zaznamovalo sovraštvo – požig slovenskega Narodnega doma. Film prinaša Pahorjevo pričevanje o odraščanju v fašistični Italiji in boju zoper nacizem ter o brutalni izkušnji internacije v koncentracijskih taboriščih Dachau, Bergen-Belsen in Natzweiler-Struthof. THE MAN WHO SAW TOO MUCH / Velika Britanija / 2019 / Režija: Jill Nicholls in Alan Yentob
S pomočjo urednice televizijskega informativnega programa Tina najde novo sled pri ugotavljanju identitete umorjene mlade ženske. To potrjujejo tudi podatki, ki sta jih Brajc in Osterc pridobila od informatorja iz Roga. Vse sledi vodijo nazaj v Ljubljano, pa vendar v pogovoru s kolegom Cvilakom Taras najde namig, ki ga odpelje nazaj na Gorenjsko k jezeru.
Preiskava primera Ane Zvonar se zaostri ob sporu Brajca in Osterca z vaščani Stare Fužine. V Bohinjskem jezeru najdejo še eno truplo. Odnos med Tino in Tarasom se zapleta. Čas ni na Tarasovi strani, v primer se začnejo vpletati tudi mediji, ki inšpektorju dodatno grenijo življenje.
Z najdbo novega trupla se okrepi pritisk generalne policijske uprave na Tarasa. S pomočjo žrtvinega računalnika Tina najde sled do domnevnega osumljenca. Identiteta žrtve je še vedno nepojasnjena in ekipa ostaja brez pravih odgovorov. Raziskovanje primera izginule Ane Zvonar pripelje Osterca in Brajca do vaščana Janeza Baloha, domnevno njenega strica, ki naj bi o zadevi vedel kaj več.
Zimskih praznikov je konec, Taras se vse bolj posveča primeru, Alenka pa večino prostega časa preživlja v bolnišnici ob Prelcu. Osterc in Brajc nadaljujeta preiskavo primera pred leti izginule vaščanke Ane Zvonar. Po dodatne informacije v zvezi s srečanjem študentov biotehnike in direktorja farmacevtskega podjetja v Bohinju se Taras in Tina odpravita k enemu glavnih akterjev v njegovo odročno počitniško hišico. Namesto odgovorov ju tam pričaka nov izziv.
Je več milijonov vreden farmacevtski posel povezan s truplom, ki so ga brez glave našli ob Bohinjskem jezeru? Medtem ko Brajc in Osterc opravljata pogovore z vaščani, Tina in Taras raziskujeta ozadje delovnega srečanja v Bohinju, na katerem so bili študentje biotehnike, dekan fakultete in direktor farmacevtskega podjetja Salubris v spremstvu mlade ženske.
Na poti z novoletne zabave se inšpektor Taras Birsa nehote zaplete v preiskavo krutega umora mlade ženske. Poleg težavnega primera novo leto ekipi kriminalistov prinese tudi novo sodelavko Tino Lanc in z začetkom informativnih pogovorov tudi prve osumljence. Taras se kmalu po začetku preiskave znajde na preizkušnji, tako v službenem kot zasebnem življenju.
Pregled športnih dogodkov v dnevnoinformativnih oddajah, kjer se boste seznanili z najnovejšimi rezultati in si ogledali prispevke z aktualnih športnih dogodkov.
Reformacija je pomenila velik korak v evropski zgodovini. V devetinštiridesetih letih, kolikor je trajala reformacija na Slovenskem, je izšlo 56 knjig, kar je ogromen dosežek. V fokus oddaje smo postavili Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, najobsežnejši in najnatančnejši zgodovinski slovar kakega obdobja slovenskega knjižnega jezika doslej. Nastajal je več kot štirideset let (kar je za slovaropisje zelo kratko obdobje) in prvi zvezek je pravkar izšel. Gostje: dr. Majda Merše, dr. Andreja Legan Ravnikar, dr. Jonatan Vinkler in dr. Kozma Ahačič. Voditeljica: Nina Jerman
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je po skoraj dveh desetletjih čakanja ugledal luč sveta. Skrajni čas bi bil, da država ponudi odgovor na demografske spremembe, ki se odražajo v staranju prebivalstva, starejši od 65 let je že vsak peti Slovenec. Pred to preizkušnjo je vsa Evropa, ki je najstarejša celina tudi glede na svoje prebivalce. Bili smo na Švedskem, ki je lahko zgled zlasti pri oskrbi ljudi z demenco. Gre za bolezen, ki se bo s staranjem prebivalstva povzpela v vrh javnozdravstvenih problemov. V Italiji je oskrba starejših prepuščena predvsem tržnim zakonitostim in tudi črnemu trgu. V Avstrijo pa na delo prihaja več tisoč oskrbovalk iz tujine, pretežno iz držav vzhodne Evrope, a ostajajo prezrte in brez pravic. Povsod po Evropi tudi primanjkuje usposobljenih ljudi, ki bi skrbeli za starejše in pogosto morajo to odgovornost prevzeti na svoja pleča svojci. Tako je tudi v Sloveniji, kjer težava še zdaleč ni le premalo prostora v domovih za starejše, veliko preizkušnjo prinaša razvoj pomoči in oskrbe na domu. V kolesju luknjastega sistema pa se vendarle najdejo tudi dobre zgodbe, ki jih pišeta dobra volja in predanost posameznikov v veri, da lahko obstanemo le kot vključujoča, solidarna in sočutna družba. Avtorica: Andreja Gregorič. Oddaja je del projekta TuEU – moč javnosti, za katero smo sredstva pridobili na razpisu Evropskega parlamenta.
Kviz Joker predstavlja enega tekmovalca v bitki z 12 vprašanji in zagotavlja napeto igro vzponov in padcev. Voditelj kviza je Mario Galunič. V tokratnem kvizu Joker je izziv sprejel inženir kemijske tehnologije iz Miklavža Zvonko Raušl. Kar 18 let je bil aktiven v SNG Maribor kot pevec v opernem zboru. Trenutno pa sodeluje v KUD-u Zvonke Antoličič, kjer skrbi za gledališki abonma. Je tudi član vokalne zasedbe Urban. Aktiven je v bridge klubu in je strasten igralec sudoka. Obožuje čilije, doma jih goji kar 54 vrst . Na njegovi poti do 20.000 EUR mu bo na pomoč priskoči prijatelj Benjamin Lukan.
V projektu Botrstvo v športu, ki s štipendijami podpira mlade športnike in športnice iz socialno šibkejših okolij, so moči združili olimpijci in nogometaši. OKS je s Fundacijo Miroslava Cerarja, ob sodelovanju z Nogometno zvezo Slovenije, pripravil dobrodelni nogometni večer. Na njem so se med drugim srečali Aleksander Čeferin, Luís Figo, Zvonimir Boban, Miran Pavlin, Boštjan Cesar, Tina Maze, Benjamin Savšek, Vesna Fabjan in mnogi drugi. Nogometni spektakel je bil imeniten.
Tema septembrske oddaje Sveto in svet so sveti prostori. To so pomembna mesta za posameznika in družbo, saj sooblikujejo našo identiteto. Omogočajo odnos s presežnim, zato jih označujemo s posebnimi simboli – oltarjem, kipi, mandalami, stebri. Sveti prostori so zaradi elementov, ki jih sestavljajo, posebno privlačni. Ljudje občutimo, da se v njih okrepimo, si obnovimo moči. Kažejo nam, kakšen naj bi bil svet, v katerem živimo in ga oblikujemo.
Neveljaven email naslov
