Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri je nenavaden vodnik, ki so ga zasnovale Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč. Avtorice so popisale istrske poti, po katerih so blodile, in navdihujoče dogodivščine, ki so se jim na njih pripetile. »Če ste ljubitelj preverjenih turističnih destinacij in vas navdušujejo uveljavljene znamenitosti, potem se vam ta blodnik ne bo zdel niti malo uporaben,« pravijo avtorice. V njem so namreč vsem znani kraji, kot so Umag, Barbariga, Rovinj, Pulj, Premantura, Brioni, Opatija, Reka, Bakar, Motovun, obdelani na nenavaden način, po zanimivostih pa jih izpodriva cel kup veliko manj znanih, med njimi Špadiči, Marušići, Dvigrad, Kanfanar, Istrske toplice, Sovinjak, Zarečki krov, Draguć, Borut, Oprtalj, Trget, Rakalj …
»Knjiga je nastala iz enega popolnega veselja. S prijateljicama smo skupaj hodile na izlete, na katerih smo si zapisovale, kje smo se potikale, kaj smo videle, kaj se je tam zgodilo, si še kako reč izmislile, in to pridno zapisovale v zvezek, ki je bil doma v eni počitniški kapaciteti, v kateri so si različni gosti podajali kljuko. Nekatere goste, ki so naseljevali kapaciteto pred nami in za mani, smo poznale, nekaterih ne, a z vsemi smo si v zvezku izmenjevali razne nasvete, kaj je treba videti, kako vklopiš bojler in kdaj odprejo lokalno gostilno. V ta zvezek sem jaz vsakokrat zapisala še, na katere izlete smo šle in kakšne neumnosti so se nam tam zgodile. Pri červarskih rokopisih sta se mi kmalu pridružili še sopotnici. Na eni večerji je Agata (Tomažič) rekla, da moramo napisati knjigo. S Tamaro (Langus) je najprej nisva vzeli resno. Ko pa je Agata to, da pišemo knjigo, sporočila na Twitterju, je vse skupaj postala zaveza. In tako je res nastala knjiga,« je ozadje nastanka knjige v podkastu Številke (252) Slavku Jeriču razkrila Teja Kleč.
Blodnik kot zvočnica in v terminu Odprta knjiga na Programu Ars
Vodnik je v tiskani verziji izšel že pred nekaj leti, zdaj pa so ga pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju s Programom Ars prelevili še v njegovo zvočno obliko. Zbirko žanrsko zelo raznolikih besedil, od parodije na ocenjevanje restavracij, do nežnih proustovskih utrinkov o izgubljenem času, mehke pornografije, biografskih študij zanimivih osebnosti in pravljice o tem, kako je biti prikolica, ki v depoju čaka na svoje lastnike, interpretirajo igralke Lučka Počkaj, Sabina Kogovšek in Vesna Jevnikar, za režijo pa je poskrbela Saška Rakef.
Zvočnico si lahko zagotovite na spletni strani ZKP RTVSlovenija, od danes pa jo bodo bo v 28. delih predvajali tudi na Programu Ars, vsak dan ob 19. uri v terminu Odprte knjige.
Kdo so avtorice Blodnika po Istri?
Oblikovalko Tejo Kleč so v odrasli dobi začeli zbadati in klicati Teja Ideja. Da bi se zbadljivke otresla, si jo je pripela na prsa in od takrat svoj stripovski alter ego rešuje lasten svet z idejami, kako se imeti še bolje. V nekem trenutku se je iz oblikovalke prelevila v troglavo Šeherezado, da bi s pajdašinjama pripovedovala o obljubljeni deželi Istri.
Ko je AJPES Tamari Langus svežemu registriranemu s. p.-ju prepovedal lansirati satelite in se ukvarjati z vesoljskim prometom, se ji je sesul svet. Primorana se je bila usmeriti v troposfero, kjer je dejavna še danes: ukvarja se s komuniciranjem na spletu, predvsem v povezavi z družbenimi omrežji. V skladu s svojim spletnim vzdevkom Centrifuzija pa se navdušuje nad fisijo in fuzijo ter verjame, da bo jedrska energija rešila svet. Redno piše blog, tudi o Blodniku.
Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča v Šiški. Vse odtlej je imela srečo, da si je našla delodajalce, ki so ji bili za pisanje in žongliranje z besedami pripravljeni plačevati: naprej Delo, kjer je delala kot novinarka, nato ZRC SAZU, kjer je zaposlena kot neke vrste piarovka. Leta 2016 je izdala kratkoprozni prvenec z naslovom Česar ne moreš povedati frizerki. Njena dela obsegajo vse od romanov (Tik pod nebom, Črmljev žleb) do zbirke potopisov Zakaj potujete v take dežele? (nagrada krilata želva) in še ene kratkoprozne knjige Nož v ustih. Blodnik, ki je nastajal v soavtorstvu s Tejo Kleč in Tamaro Langus, ji bo zagotovo ostal v spominu kot najbolj zabavna knjiga. S soavtoricami v družbi niso le raziskovale, temveč tudi pisale, kar je prijetna izjema - pisanje je praviloma dokaj samotno opravilo.