V Cerkvi v Sloveniji je bil po drugem vatikanskem koncilu pravi duhovniški bum. V letih od 1970 do 1975 smo imeli več deset novih maš na leto. Samostani so bili polni mladih. Župnije so bile »pokrite«. Veliko župnikov je imelo kaplane. V svetopisemskem jeziku bi lahko rekli, da je bilo sedem let debelih krav. Danes, nekaj desetletij pozneje, pa je situacija popolnoma drugačna. Duhovniki se staramo, umiramo, vedno manj nas je. Župnije ostajajo prazne. Vizija šepa. Nekateri vidijo reševanje nastale situacije v združevanju župnij in v večjem vključevanju laikov v življenje Cerkve. »Hoditi skupaj« je tudi geslo sinode, ki poteka po vsem svetu.
Danes je nedelja Dobrega pastirja. To je nedelja, ko v Cerkvi molimo za nove duhovniške in redovniške poklice. Gledano duhovno, teološko, pomeni postati duhovnik v Cerkvi vstopiti v Kristusovo darovanje samega sebe po zakramentu svetega reda, pomeni vstopiti v to ves in celosten. Prepričan sem, da je tudi danes veliko dobrih duhovnikov, ki živijo svoje poslanstvo, ki izgorevajo za Boga in za bližnjega. Žal pa so tudi takšni, ki mečejo senco nepopolnosti nase in na celotno Cerkev.
Papež Benedikt XVI. je zapisal: Tudi v današnjem času, ko Gospodov glas tvega, da bo preplavljen s tolikimi drugimi glasovi, je vsaka cerkvena skupnost poklicana, da spodbuja ter skrbi za poklice v duhovništvo ter posvečeno življenje. Ljudje namreč vedno potrebujejo Boga, tudi v današnjem tehnološkem svetu, zato bo vedno potreba po pastirjih, ki oznanjajo Gospodovo Besedo ter omogočajo srečanje z Njim v zakramentih.
Podoba pastirja je bila v zgodovini velikokrat zlorabljena. Poudariti pa je treba, da hoja za dobrim pastirjem ni hoja črede, ki nič ne misli, ki slepo sledi, ampak je poudarek na sledenju posamznikov, ki zaupajo glasu Pastirja, ki ljubi in pozna vsakega, ki mu sledi. V športu je tako, da si na primer nogometaš želi priti v čim boljši klub, kjer je dober trener. In če mu uspe, je pripravljen narediti vse, da bi izpolnil njegova pričakovanja. Tukaj gre samo za človeške ambicije. Koliko bolj bi morala biti ta predanost v odnosu do Dobrega pastirja, ki ni samo človek.
Sveti Janez Vianney je zapisal: Duhovnik ni duhovnik zase. Sebi ne daje odveze in sebi ne deli zakramentov. Ni zase, temveč za druge. Mar se ne skriva bližnjica do sreče v tej preprosti drži – biti za druge?