Z lahkoto si predstavljamo revolucionarne preobrate in spremembe. V zgodovini smo bili priče obratom, ki so vodili iz dobrega v slabo ali pa obrnjeno, iz slabega v dobro. Danes praznujemo binkošti. Po domače bi lahko temu prazniku rekli tudi praznik Svetega duha ali pa rojstni dan Cerkve. Božja beseda današnjega praznika nam naslika takratno situacijo. Razpoloženje med apostoli je bilo pred današnjim praznikom čisto »človeško«. Bilo jih je strah. Preplašeni so bili. Skrivali so se. Zaklepali so se. Živeli so v veliki negotovosti. Bali so se, da se bo tudi z njimi zgodilo kaj podobnega kot z njihovim Učiteljem: preganjanje, mučenje, smrt ... Strah, negotovost, dvom ... Vse to so pojmi oz. razpoloženja, ki so tudi nam domača. Ob pogledu na svet, v katerem živimo, na družbo, na družbene odnose, na politiko najdemo veliko veliko razlogov za strah in negotovost.
In potem v Apostolskih delih beremo o revolucionarnem preobratu, ki ga je povzročil Sveti duh. Petdeset dni po veliki noči je v hiši, v kateri so bili Jezusovi učenci, »nenadoma nastal šum, kot da bi se bližal silovit vihar, /.../ in vsi so bili napolnjeni s Svetim duhom« (Apd 2,1-2). To izlitje je učence popolnoma spremenilo, namesto strahu je prišel pogum, namesto zapiranja so začeli oznanjati in vse dvome je pregnala vera, polna ljubezni. To je bil »krst« Cerkve, ki je tako pod vodstvom moči Svetega duha začela svojo pot skozi zgodovino.
Vrata, ki so bila petdeset dni zaprta, so se na stežaj odprla. Krščanska skupnost, nič več zagledana samo vase, je začela množicam različnih narodov pripovedovati o velikih delih, ki jih je Bog storil, torej o vstajenju Jezusa, ki je bil prej križan. Gre za trenutek, ko so učenci postali pričevalci.
Ko se je Jezus na binkošti prikazal apostolom in učencem, jim je dejal: »Mir vam bodi!« Če smo iskreni, je mir lakmusov papir, ki nam pokaže »pravilnost« našega ravnanja. Sveti duh, mir, resnica – to je bila prtljaga apostolov, ko so po binkoštih zapustili svoje »naslanjače« in odšli v svet, da bi oznanili resnico.
In ko pogledamo nase, na svoje življenje, na položaj v Sloveniji, v družbi, v politiki – kje je mir, kje je resnica? Apostoli niso gledali nase, temveč so pričevali za resnico. Naj bo današnja nedelja tudi za nas spodbuda, da ne bomo videli samo sebe, ampak tudi resnico – pisano z veliko in malo začetnico – ter da bomo za to resnico pripravljeni tudi »trpeti«, če bo treba. Naj končam z besedami Marka Twaina, ki je zapisal: »Kadar ste v dvomih, povejte resnico. Resnica je najdragocenejše, kar imamo.«