14. april 2018 ob 12:54 MMC RTV SLO Obrazi RTV-ja

"Zaradi nedelujoče povezave z Ljubljano sem zamudil letalo za Bejrut in ostal živ"

Ob 50. obletnici televizijskega Dnevnika pogovor z Borisom Bergantom
Boris Bergant kot voditelj informativne oddaje. Foto: MMC RTV SLO

S televizijo je, najprej kot novinar, urednik in voditelj, pozneje kot desna roka direktorjev, ostal povezan vso svojo kariero. Foto: MMC RTV SLO

Prihod na Luno

Televizijski prenos pristanka Apolla 11 na Luni je potekal v črno-beli tehniki. Foto: EPA

17 let je bil pomočnik generalnega direktorja RTV Slovenija, 10 let pa tudi podpredsednik EBU-ja. Foto: BoBo

Pogovor z Borisom Bergantom

Zunanja politika je bila vseskozi njegova velika ljubezen. "Delo za RTV Slovenija mi je omogočilo, da sem videl dobršen kos sveta," se spominja Boris Bergant - Piki, urednik zunanjepolitične redakcije in nekaj časa tudi voditelj TV Dnevnika, ki je potem presedlal na vodstvene upravne funkcije.

Prihaja iz zdaj že legendarne novinarske družine Bergant. Njegov oče je bil športni novinar, med drugim je bil dopisnik iz Maribora za različne slovenske časopise. "Zmeraj sem hodil z njim na tekme, to je bilo zame del običajnega življenja. Ko je oče umrl, sem nadaljeval njegovo delo, vedno pa me je zanimala zunanja politika in tako sem presedlal nanjo. V zunanji politiki sem, tako ali drugače, preživel vse življenje," pravi s svojim prepoznavnim glasom, s katerim se je vtisnil v spomin številnim gledalcem in poslušalcem. Po dolgoletnem delu v novinarstvu, pred in za kamerami, se je posvetil vodenju RTV-ja, bil je pomočnik številnim direktorjem, hkrati pa je bil izjemno aktiven, to ostaja še danes, tudi v okviru EBU-ja, evropske radiodifuzne zveze, v kateri je trenutno 74 radijskih in televizijskih postaj iz 54 držav.

TV-Dnevniki bodo v tednu pred praznovanjem okrogle obletnice 15. aprila praznično obarvani – vsak dan se bo voditeljici Elen Batista Štader pridružil eden izmed nekdanjih voditeljev Dnevnika: Janko Šopar, Tone Hočevar, Darja Groznik, Branko Maksimovič, Nataša Pirc Musar in Boris Bergant, prav tako bodo v vsakem Dnevniku obujali spomine na najpomembnejše trenutke preteklih oddaj. Pogovore z nekdanjimi voditelji lahko prebirate tudi na MMC-ju, kjer prav tako hranimo marsikateri zanimiv posnetek iz preteklosti.

Številnim gledalcem se je v spomin vtisnil z legendarnim komentiranjem misije Apollo 11 na Luno leta 1969. Ob omembi tega projekta mu obraz prešine nasmeh in ponos. "Bili smo prvi v Vzhodni Evropi, ki smo prenašali ta dogodek, nad tem pa niso bili vsi navdušeni," postavi projekt v zgodovinski kontekst. To so bili namreč časi hladne vojne, ki jo je zaznamovala tudi srdita tekma ZDA in takratne Sovjetske zveze v vesolju.

Ob 50. obletnici prve oddaje Dnevnik se bo znova za kratek čas ustavil v studiu TV Slovenija.

Lani sem se z vašim kolegom Tonetom Hočevarjem pogovarjala o začetkih zunanjepolitične redakcije na televiziji in je omenil, kako ste bili tekmovalni, ampak v takem zdravem smislu, a bili hkrati tesno povezani. Kako se spominjate teh časov?
In ostali smo prijatelji. Ob 50. obletnici, ko potekajo hvalevredni projekti ob počastitvi, žal ugotavljam, da smo iz zgodovinske prve generacije, ki smo sodelovali pri vodenju TV-Dnevnika, samo še trije živi. Poleg mene še Pavle Jakopič in Jože Cegnar.

15. aprila 1968, ko je potekal prvi Dnevnik, sem bil v ZDA na študentski izmenjavi in sem se potem vrnil avgusta. A že ko sem odhajal, smo se pripravljali na Dnevnik. Ko sem se vrnil domov, je kmalu sledila invazija na Češkoslovaško. Slike nismo imeli, saj nismo imeli dopisnika, a smo se znašli. Odločili smo se za drzno potezo, kakršnih je bilo potem še več, in sicer smo povzemali sliko ORF-a in v živo komentirali dogajanje, kar se mi je zdelo zelo smelo. Ljudem smo namreč hoteli povedati in pokazati, za kaj gre, pristop, kritičen do vsega, pa nam je bil blizu. Zgodovinska vloga tega Dnevnika leta 1968 je bila, da je v takratnih okoliščinah odpiral nove informacijske paradigme oz. vsebine za javnost. Takrat ni bilo več nobene potrebe, da bi spremljali informativne oddaje v srbohrvaškem jeziku, pa ne zaradi mogoče malo ideoloških razlik, ki so nas zgodovinsko ločevale, ampak predvsem v znamenju tega, da mora biti, če si konstitutivna nacija, osnovna informacija podana v maternem jeziku.

V kakšnih okoliščinah smo dejansko sploh gradili to televizijo, je težko dojeti. Obstajal je samo radio, ni bilo ne denarja, ne tehnologije. Bolj, kot smo razvijali televizijo, bolj smo ugotavljali, kaj vse nam manjka. Vnuk me recimo danes sprašuje o takratnih vesoljskih prenosih. Vedno smo imeli prekinitev linij, in nismo vedeli, pri čem smo. "Zakaj pa niste poklicali po mobitelu?!" Ja, takrat ni bilo mobitela. Bili smo res del prelomnega obdobja. V mojem življenju se je zgodilo na radioteleviziji vse, kar se je zgodilo.

Televizija vam je tudi rešila življenje.
Da sem ostal živ, se imam zahvaliti televiziji. Kot zunanjepolitični novinar sem poročal z raznih kriznih žarišč. V času libananske vojne na začetku 80. let sem bil na terenu, v Amanu. Želeli smo v Libanon, a je bil vstop vanj zaprt tako s sirske kot z jordanske strani.

Mesec dni sem že poročal iz Amana, v katerem so bili najboljši in najzanesljivejši viri informacij, pa tudi največji pretok ljudi. Po mesecu dni pa nam en dan povedo, da bo prihodnji dan let za Bejrut. Skoraj smo se stepli za vozovnice za manjše letalo za približno 45 potnikov. Takrat smo poročali tako za radio kot za televizijo, za kar se je bilo treba naročiti na telefonsko zvezo. Vedno je bilo treba čakati na zvezo in tudi tistega usodnega dne je bilo tako. Nikoli ne bom pozabil. Ob 15. uri je bil odhod letala, sam pa še vedno nisem dobil zveze z Ljubljano. Bil sem v dilemi, iti ali ne iti na letalo. Ne vem, kaj, ampak nekaj mi je reklo, da moram oddati poročilo, potem bom pa šel na letališče. Ko sem dobil zvezo in opravil nalogo, sem odhitel na letališče, taksi me je čakal pred hotelom, a sem letalo seveda zamudil. Vrnil sem se v recepijo, kjer so se mi smejali. Ostal sem v hotelu in čakal na naslednjo zvezo, čez približno 45 minut pa je izbruhnila panika. Letalo so raketirali. Slaba tehnologija mi je dejansko rešila življenje.

Velik dogodek, s katerim ste se vtisnil v spomin marsikateremu gledalcu, je bilo tudi komentiranje prenosa misije pristanka Apolla 11 na Luni 16. julija leta 1969.
Ukvarjal sem se z zunanjo politiko, hkrati pa sem imel iz športa izkušnje z neposrednimi prenosi. Bil pa sem tudi velik navdušenec nad letali, tehniko in potovanji. Dobili smo ponudbo, da prenašamo projekt Apollo, to ni bil samo pristanek na Luni, ampak tudi že vrsta poletov prej in potem. Iskali smo nekoga, ki bi bil strokovnjak, ki bi sodeloval v prenosu, in našli Vlada Ribariča, ki se je sicer ukvarjal s potresi, kot s hobijem pa tudi z vesoljsko tehnologijo. Tako smo ta prenos oddelali z velikim veseljem. Moram reči, da smo bili tudi na ta projekt ponosni. Mi nismo bili ne del Zahoda, ne del Vzhoda, ampak nekako se je sodilo, da je tak prenos tudi velika propaganda za ZDA, nad čimer niso bili vsi navdušeni. Mi smo bili novinarsko neodvisni in smo želeli prenesti ljudem vse, kar se dogaja. Nekaj dni po tem prenosu so se tudi drugi televizijski centri v Jugoslaviji odločili, da bodo šli v neposredni prenos: nihče v Vzhodni Evropi ni prenašal tega, ker se je menilo, da gre za preveč ameriško zadevo. Še danes sem ponosen, hkrati pa mi je malce nerodno, kaj smo vse v tistih minutah povedali. Bilo je namreč veliko prekinitev in to je bila edina informacija, ki smo jo imeli, slišalo se je slabo, včasih smo tudi prevedli kaj, kar ni imelo zveze. Tako smo prisostvovali prelomnemu dogodku, ki je pokazal moč televizije. Rusi za razliko od Američanov žal niso nikoli prenešali svojih vesoljskih podvigov.

Vaša osnovna "celica" je bila zunanjepolitična redakcija, v okviru katere ste pripravljali tudi različne oddaje.
Dolga leta sem bil urednik zunanje politike in še danes ne samo, da imamo dobre odnese s sodelavci, redno se srečujemo. Takrat pa smo tekmovali v tem, ne kdo bo koga, ampak kdo bo več vedel, tekmovali smo, kdo je več prebral. Zunanja politika je imela določeno prednost pred notranjo, ker je bila izvzeta od dnevnopolitičnih vplivov. Nikoli mi ni nihče naročil, kaj in kako naj poročam, to je bila zelo profesionalna redakcija, ki je sčasoma dobila ugled zaradi svojega poznavanja problematike. Tudi nekdo, ki recimo ni iz politike in bi nas hotel učiti, je hitro spoznal, da smo na nekaterih področjih bolje obveščeni od njih.

Uvedli smo tudi različne oddaje. Zrcalo tedna je bilo recimo ena prvih takih oddaj, ki je bila dejansko neka nadgradnja, kjer smo se lahko udejstvovali kot komentatorji s svojimi lastnimi pogledi. To nam je tudi prineslo priznanje za najboljšo zunanjepolitično redakcijo v Jugoslaviji.

Ves čas smo razmišljali, kako bi čim bolje organizirali Dnevnik. Določili so me, da postanem urednik te dnevne redakcije, hkrati pa se nisem hotel odpovedati zunanji. Vedno smo opazovali, kako se te stvari odvijajo v tujini in pobrali najboljše zglede in ne najslabših - tudi takih je bilo -, in tako smo ugotovili, da profesionalni bralci novic ne pritegnejo dovolj ljudi in tako smo ustanovili voditeljstvo TV-Dnevnika. Vsak dan je bila neka novost, ker je šlo za razvojni proces. Se spomnim, kakšna dilema je bila okoli vremenske napovedi, dolgo smo iskali rešitev.

Kako ste se potem znašli v vlogi voditelja TV-Dnevnika?
Tega nisem imel za svojo profesionalno nalogo, tudi po svetu biti voditelj načeloma ne velja za poklic. Ti si novinar, pomembno je, da si kredibilen, da ti ljudje zaupajo, da si všečen kameri ali imaš kakšen drug talent, ki pritegne pozornost občinstva. Po takem ključu smo tudi mi izbirali; izbrali smo najboljše, najbolj rutinirane, najbolj izkušene novinarje. Seveda pa tega ne moreš delati celo večnost, ljudje se začnejo dolgočasiti, pa tudi za novinarja ni to lahko, gre za zahtevno in odgovorno delo, ki se mu moraš posvetiti, istočasno pa potem izgubiš čas za svojo osnovno novinarsko dejavnost. V drugem delu svoje kariere pa sem se potem posvetil povezavi z evropsko javnostjo.

Kot pomočnik ste delali z več generalnimi direktorji.
17 let sem bil pomočnik generalnega direktorja, z 10 leti pa sem imel najdaljši mandat na položaju podpredsednika EBU-ja. Sicer sem še leta potem pripravljal različne oddaje, kot je Zrcalo tedna. Nekateri radi pravijo "jaz sem naredil to in to", a dejstvo je, da sta televizija in radio timsko delo, sam ne moreš narediti ničesar. Lahko prineseš idejo, a ta se potem po navadi realizira drugače, kot si si sam zamislil. Zaradi službe sem veliko potoval po svetu in vedno sem videl kaj novega, kar daje človeku navdih.

Narava novinarskega dela se je spremenila, vloga urednika pa ostaja v svojem bistvu enaka.
Ne samo vloga urednika, tudi vloga novinarstva je vedno bolj cenjena in iskana. Imamo komercialno konkurenco, prihajajo novi mediji, danes veliko govorimo o propagandi na spletu. Dejansko pa se na novinarskem področju ni veliko spremenilo. Recimo Karl Marx je bil eden prvih profesionalnih novinarjev. Že od nekdaj so v novinarstvu obstajali tudi propagandni prijemi in seveda tudi lažne novice, novo je le to, da je tehnologija tako povečala pretok, da dobivaš takšno poplavo informacij, da se ne moreš znajti. Zato mislim, da je perspektiva novinarstva, profesionalnega in kakovostnega, boljša kot kadar koli prej, ker ljudje bolj povprašujejo, bolj so negotovi ob tem bombardiranju z različnimi viri, zato se želijo opreti na verodostojne in preverjene vire. Zato mislim, da bi to morali zelo negovati. Seveda ima novinarstvo veliko odgovornost, zato je treba to, kar oddajamo, danes dvakrat ali trikrat preveriti. Recimo raziskovalno novinarstvo si lahko privošči samo javni servis, kot je RTV, tega si komercialni ponudnik ne bo privoščil, ker je to drago in ker iz tega ne bo potegnil dobička. Lahko bo imel še škodo, če bo očrnil kakšnega od svojih oglaševalcev. Mi si to moramo in želimo privoščiti, v tem oziru vidim v zadnjih letih velik napredek. Tržišče je kruto, novosti so neizogibne, tehnologija se močno razvija in je tudi vedno cenejša, a še vedno stane. Če ne bomo javnega radiotelevizijskega servisa finančno podprli in skrbeli za njegovo trajnost financiranja, potem ne bomo uspešni.

Imate kaj treme pred današnjo vrnitvijo v studio?
Ne. Cele dneve, tako ali drugače preživim v studiu. Še vedno se ukvarjam z Vzhodno Evropo in lahko rečem, da sta še vedno dva dela Evrope. V Vzhodni Evropi sta dve ključni težavi: tranzicija se ni nikoli končala, tam, kjer se končuje, pa se vedno znova sesuje. Našim vzhodnoevropskim članicam pomagamo, da ohranijo in uveljavijo standarde javnega servisa glede organizacije, strategij, razumevanja poslanstva javnega servisa za razliko od državnih servisov, po drugi strani pa jim pomagamo na političnem področju z vpeljavo norm in pravil.

Za vas beseda upokojitev, tako kot za Toneta Hočevarja in Pavleta Jakopiča, torej ne obstaja?
Vse, kar sem se naučil v tej hiši, na neki način lahko prenesem naprej, hkrati pa se tudi sam še vedno učim. To je proces, ki je trajen. Medijska hiša in vodenje medijev ima svoje specifike, to ni tovarna čevljev, čeprav so neki skupni temelji. Mi smo vendarle hiša, ki proizvaja novinarske in kulturnoumetniške izdelke, premalo poudarjamo kulturni vidik. RTV je zelo pomembna kulturna ustanova, ni samo informativna.

Vesoljska tekma med SZ in ZDA, avtor prispevka: Uroš Lipušček (1968)

Ksenja Tratnik

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 4

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • gkrosl 15. april 2018 ob 17:27
    Prijavi neprimerno vsebino
    Najbolj mi je ostalo v spominu njegovo poročanje izpred zapora Stammheim o (samo)moru članov skipine Baader-Meinhof. Čeprav sem bil takrat še mlečnozobi 20-letnik, mi je bilo verjetno zaradi načina kako je povedal kaj se je zgodilo, da sem si takoj rekel, "ja, to je uradna verzija, seveda pa so..."
    Dober je, Boris Bergant
    +3
    0
  • Adebisi 18. april 2018 ob 12:07
    Prijavi neprimerno vsebino
    Ali je kje možno videti posnetek TV prenosa pristanka na Luni?
    +1
    0
  • ced5516b3f4054e37da8eea0a46078962035efffc42a76f7572c2cf18ea579e2 18. april 2018 ob 12:25
    Prijavi neprimerno vsebino
    Res je, Bergant je dober.
    Neverjetno zanimivo pa mi je, kako živo se ga spomnim ob prenosu prvega pristanka na Luni. Sicer se ne spomnim vsebine komentiranja, spomnim pa se posnetkov, njegovega značilnega glasu, pa kje sem bil in kdo vse je bil zraven. Še bolj zanimivo pa je, da sem bil takrat star malo več kot 4 leta...
    +1
    0
  • tratnikk 18. april 2018 ob 15:08
    Prijavi neprimerno vsebino
    @Adebisi: Žal posnetka ni v arhivu.
    LP
    KT
    0
    0

Zadnji prispevki