Generalna državna tožilka ima pri 54 letih za seboj že uspešno kariero. Po končanem študiju prava se je zaposlila na ljubljanskem okrožnem tožilstvu. Leta 1993 je prevzela vodenje oddelka za splošne in gospodarske zadeve, leto pozneje pa postala namestnica vodje ljubljanskega okrožnega državnega tožilstva. Javnosti je postala znana, ko ji je uspelo za zapahe spraviti Sandija Grubeliča, ki je s prodajo avtov na lizing ogoljufal okoli 8000 ljudi. Opravljala je funkcijo vršilke dolžnosti vodje ljubljanskega tožilstva, nekaj časa pa vodila tudi skupino tožilcev za posebne zadeve. Avgusta 1997 je naslovnice časopisov polnila s svojo razsodbo v aferi Depala vas. Kasneje je postala članica odbora izvedencev Sveta Evrope za področje pranja denarja, nato vrhovna državna tožilka, leta 2000 je za kratek čas zasedla stolček pravosodne ministrice, leta 2002 pa kandidirala za predsednico države. Leta 2004 je postala slovenska predstavnica v Eurojustu, od leta 2005 naprej pa opravlja delo generalne državne tožilke.

Tako nekdanji varuh za človekove pravice Matjaž Hanžek kot tudi predsednik protikorupcijske komisije Drago Kos sta presodila, da je bil policijski nadzor romske družine Strojan nezakonit. Vrhovno državno tožilstvo se s tem ne strinja, vi pa tudi ne. Kako argumentirate svoje nestrinjanje?
Sploh ni mogoče govoriti o nestrinjanju, ker smo državni tožilci ob odločanju le izvajali svoje pristojnosti. Najprej smo odgovorili na pismo varuha, pozneje pa smo glede na nove trditve v medijih in nove informacije ocenili, da je do državnega tožilca prišel glas o kaznivem dejanju in takrat smo zadevo obravnavali kot kazensko ovadbo. Zadevo smo vpisali v vpisnik za kazenske ovadbe in dodelila sem jo državni tožilki, ki je usmerjala predkazenski postopek in glede na rezultate v predkazenskem postopku ugotovila, da zbrani dokazi ne utemeljujejo suma, da bi policisti storili kaznivo dejanje in je zato kazensko ovadbo zavrgla, svojo odločitev natančno utemeljila ter o tem obvestila oškodovance. Državni tožilci smo torej odločali, ali je podan utemeljen sum, da so policisti storili kaznivo dejanje. Tako se ravna v vseh tožilskih zadevah v pravni državi. Tu ni prostora za strinjanje ali nestrinjanje. Tu gre za izvajanje nalog, ki jih državnemu tožilcu dajeta ustava in zakon.

Kako odgovarjate na očitke Liberalne akademije, da so vaše strokovne odločitve politične?
LA in v njenem imenu dr. Štrajn je v svojem sporočilu za javnost v zvezi z ukrepanjem državnih tožilcev v zadevi družine Strojan zapisala kar nekaj nesmislov, podtikanj in trditev, ki so plod neznanja. Članom te akademije mirno dopuščam, da izražajo svoja stališča in mnenja, ki jih ima lahko v demokratični družbi vsak. Ne kratim jim nobene pravice, niti do tako nestrpnih stališč, kot so jih izrazili v tem svojem sporočilu. Rada bi opozorila, da člani LA-ja pri svojih stališčih niso vezani na zakon in ugotovljeno dejansko stanje. Nasprotno pa državni tožilci ne moremo svobodno podajati svojih mnenj, saj smo pri svojih odločitvah vezani na zakon in ugotovljeno dejansko stanje. V zadevi, o kateri govori LA, je državno tožilstvo svojo odločitev sprejelo in povedalo razloge zanjo in tako ni več nobene potrebe po komuniciranju v tej zadevi, saj državno tožilstvo ne more polemizirati o svojih določitvah. Glede na negativne vrednostne ocene, ki jih je zapisala LA na moj račun, pa naj povem, da odklanjam vse nalepke na moje ime in vse ocene mojega ravnanja, ki si jih je privoščil pisec teksta in ki jih osebno jemljem kot žaljivke, neprimerne za civilno združenje, ki se imenuje akademija. Kažejo na dobršno mero intelektualne nepoštenosti, saj podtikajo nekaj, kar se nikoli in v ničemer ni izkazalo niti za verjetno, kaj šele za resnično. Avtor tega teksta pravi, da bodo o tako izkrivljeni sliki dogajanj obvestili tuje institucije. Menim, da brez škode za državo to ne bo, so pa pri svojem početju povsem svobodni, da škodijo ali koristijo. To je njihova odločitev.

Skupina pravnikov meni, da imajo pravico do izražanja strokovnega mnenja o kazenskopravnih vprašanjih, med tem ko vi po njihovih besedah podajo strokovnega mnenja razumete kot kontrolo državnega tožilstva oz. kot nekaj nedopustnega? Kaj lahko poveste o tem?
Nikomur ne odrekam pravice do izražanja strokovnih mnenj. To sem kolegom univerzitetnim učiteljem tudi pojasnila v svojem odgovoru na njihovo reakcijo na mojo kritiko novinarske konference Komisije pa preprečevanje korupcije, na kateri je predstavnik komisije ocenjeval in nadziral delo državnih tožilcev v konkretni kazenski zadevi. Šlo je torej za kritiko komisiji, ki je neko mnenje uporabila ali pa zlorabila za nadzor našega dela. Poznam recimo strokovno mnenje iz leta 1996, ki je nasprotovalo ustanovitvi skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala in strokovno mnenje iz lanskega leta, ki je nasprotovalo možnosti začetka kazenskega postopka zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper človečnost in mednarodno pravo. Čeprav so bila ta mnenja nasprotna našemu ukrepanju, nismo protestirali, ker jim ni bilo mogoče očitati, da je šlo za nadzor nad delom državnih tožilcev.

Mnogi so prepričani, da politika pogosto izkorišča tožilstvo. Ali ga res? Ste se sami na svojem delovnem mestu kdaj soočili s tovrstnimi pritiski?
Če kakšen politik meni, da je neko vedenje vredno obsodbe, to še ne pomeni, da izkorišča tožilstvo. Tožilstvo je v vseh državah organ pregona storilcev kaznivih dejanj v imenu države ali javnosti. Od tod tudi ime te institucije. Med politiko in tožilstvom je torej zelo tanka črta. Vsak politik mora biti zelo pazljiv, da je ne prestopi v svojo politično korist ali škodo in vsak tožilec mora skrbno paziti, da s svojimi akti brez vsakega dvoma zastopa javno obtožbo zoper kogar koli – tudi politika – ne zaradi političnega prepričanja, ampak zaradi storjenega kaznivega dejanja. Zadnja desetletja smo priče, kako nekateri osumljenci v svojo obrambo izjavljajo, da so politično preganjani, medtem ko se o svojem deliktu ne izrekajo. V takih situacijah je potrebno postaviti zelo jasno vprašanje – ali so očitano kaznivo dejanje storili ali ne? Ob takšni obrambi osumljenca, bi takšno vprašanje najbrž lahko postavili mediji.

Marjetka Nared