Francija ne bi smela kreniti po poti ZDA, saj je bila uporaba vojaške sile po napadih 2001 izrazito kontraproduktivna, je prepričan Primož Šterbenc. Edina rešitev je mukotrpno politično delo.

Politolog in sociolog, docent na primorski fakulteti za management, je dejal, da bi se zdaj morali štirje najpomembnejši akterji - ZDA, Rusija, Savdska Arabija in Iran - najprej dogovoriti za politični kompromis v Siriji, kar bi pomenilo skupno šiitsko (alavitsko)-sunitsko oblast.

"Če bi v Siriji ustavili vojno in vzpostavili skupno šiitsko-sunitsko oblast, bi to zelo olajšalo podobno reševanje konflikta v Iraku, kajti šiitske oblasti bi bile verjetno bolj pripravljene deliti oblast s suniti," je prepričan Šterbenc. Na tej točki bi moral imeti po njegovih besedah pomembno vlogo Iran, in sicer v podobi političnega pritiska na šiitske oblasti v Iraku.

Vsaj v nekem prehodnem obdobju, najmanj od 18 do 24 mesecev, pa bi moral biti po njegovem mnenju sooblastnik sedanji predsednik Bašar Al Asad, kajti z njim se identificirajo sirska alavitska skupnost ter druge manjšinske religijske skupnosti v Siriji - kristjani, druzi, ismailiti-nizariti in dvanajstniki. Poleg tega bi morali veliki in manjši akterji, kot so Katar, Turčija in Združeni arabski emirati, ustaviti dostave orožja v Sirijo.

Težko bo najti kompromis
Načrte, da naj bi se do 1. januarja 2016 sešli predstavniki sirske vlade in opozicije in v šestih mesecih vzpostavili prehodno vlado, v 18 mesecih pa organizirali volitve, je označil kot načeloma ustrezne, vprašanje pa je, ali bo doseženo soglasje o tem, kdo bo v opoziciji.

Poleg tega ni jasno, kako naj bi volitve privedle do političnega kompromisa, saj so suniti v večini in bi na volitvah lahko prevladali nad manjšinskimi skupnostmi. Če bi zmagal Al Asad, pa bi bili lahko nezadovoljni suniti, je opozoril.

Vse bolj obupan odgovor ukleščenega IS-ja
Ob tem Šterbenc napade v Parizu vidi kot posledico vojaških napadov na cilje Islamske države (IS) v Iraku in Siriji. Zaradi skupnih akcij Zahoda in šiitsko-kurdskih sil se med suniti "krepi prepričanje, da gre za skupen zahodno ('križarsko')-šiitsko-kurdski napad na sunitski islam oziroma islamsko civilizacijo". "To krepi religijsko identiteto sunitov, kar povzroča njihovo radikalizacijo," je pojasnil.

Ob tem je spomnil, da je IS, takrat v obliki Skupine za monoteizem in džihad, nastal prav zaradi ameriškega napada na Irak leta 2003.

Prepričan je, da če se bodo vojaški napadi na IS nadaljevali, se bo še bolj krepila možnost napadov v državah, ki napadajo IS. "Vse večja možnost bo, da bodo teroristični napadi izvedeni na zelo 'mehke' cilje, tudi šole, vrtce in podobno," je posvaril.

"Bolj ko bodo borci IS-ja menili, da v boju proti premočnemu sovražniku ne morejo zmagati na človeški način, bolj bodo bojevanje prenašali v roke Boga, v tem primeru pa bo nasilje postajalo vse bolj destruktivno," je opozoril in dodal, da je "mogoče reči, da je sirska vojna v določeni meri že postala religijska vojna, takšne vojne pa je najtežje ustavljati in so še posebej brutalne".

Zapiranje meja – najslabši odziv
Glede begunske krize v Evropi je Šterbenc opozoril na paradoks, ko EU prepričuje Turčijo, naj prestreza begunce, medtem pa Turčija v zameno verjetno zahteva, naj EU zagovarja takojšnji odhod Al Asada, zaradi česar je rešitev sirske vojne po njegovem mnenju še manj verjetna.

Dodal je, da če bi države EU-ja z ograjami povsem onemogočile vstop beguncev, bi se ti lahko zares radikalizirali, saj bi sklepali, da jih krščanski svet zavrača zaradi njihovega muslimanstva. Posledično bi se krepila njihova muslimanska identiteta, razočaranju in jezi pa bi sledila želja po maščevanju.

Kot dobro taktiko reševanja krize vidi tudi v tem, če bi zahodne države zagotovile veliko denarja za oskrbo beguncev Libanonu, Jordaniji in Turčiji. Članice EU-ja so namreč od zahtevanih 500 milijonov evrov za zdaj zagotovile le desetino, je izpostavil.