Intervju
Intervju bo na sporedu v nedeljo, 10. marca, ob 20.30. na TV Slovenija 1.

Ob tem preseneča podatek, da med evropskimi državami po deležu prav Slovenija namenja največ denarja za pravosodje, več kot bogate zahodne države ‒ na primer Danska, kjer je zaupanje v pravosodje največje. Kam gre torej denar?

Jan Zobec je bil zelo vpliven ustavni sodnik, zdaj pa kot vrhovni sodnik velja za nesporno avtoriteto na področju civilnega prava. Foto: Televizija Slovenija

Kot v intervjuju za Televizijo Slovenija pove vrhovni sodnik Jan Zobec, sodniki tega denarja ne občutijo, saj delajo na zastareli programski opremi. Zobec velja za enega najbolj prepoznavnih slovenskih sodnikov.

V zadnjem obdobju je izrazit kritik slovenskega pravosodja, priznava celo oznako krivosodje. V katerih primerih to velja in za koga? "Res je, sem kritičen, vendar izraza krivosodje ne uporabljam. Izraz krivosodje se je rodil v specifičnih okoliščinah in ponesreči se lepi na celotno sodstvo. Sodstvo kot celota, se pravi vsi sodniki, sodnice, si tega izraza ne zaslužijo. Ta izraz mora biti fokusiran na posamezne nosilce sodne veje oblasti, ki so s svojim odločanjem, s svojimi sodbami in vodenjem postopka hudo kršili človekove pravice. Samo posamezni sodniki, v posameznih zadevah, primerih, kot je Patria, Kangler, tudi Novič in še nekateri drugi, so tisti, ki so vrgli katastrofalno slabo luč na celotno sodstvo. Račun teh, ki so kršili človekove pravice, nosimo vsi sodniki."

Zobec izpostavlja, da imajo slovenski sodniki zaradi slabih posameznikov izrazito slabo podobo v javnosti, po drugi strani pa je Slovenija v vrhu držav po porabi denarja za pravosodje. V pogovoru konkretno nakaže, da veliko denarja odteče za različne bolj ali manj nepomembne projekte, za katere vodilni najemajo zunanje izvajalce, medtem ko je programska opremljenost samih sodnikov slaba. "Kam gre ta denar, ne bi znal povedati. Zagotovo ga sodniki ne občutimo na lastni koži pri svojem delu. To je bil eden od šokov, ko sem se vrnil z Ustavnega sodišča na Vrhovno sodišče, kjer delamo z zelo staro računalniško opremo, kjer se s svetovalci zelo slabo ravna. Imajo nizke plače, zelo se jih zaustavlja pri napredovanju v višje plačne razrede. Po drugi strani pa se velika sredstva namenjajo nekim projektom, ki jih sodstvo potrebuje kot riba 'bicikl'."

Zobec komentira tudi incident z varnostnikom na sodišču. Po njegovih besedah posnetek "povsem dokazuje njegovo izjavo", zato trdi, da napadi nanj, ki imajo podporo predsednika vrhovnega sodišča, temeljijo na lažeh. Konflikt je predsednik vrhovnega sodišča pripeljal do te ravni, da kljub desetletni normi in podpori kolektiva Zobca ni hotel imenovati za vodjo civilnega oddelka na Vrhovnem sodišču.

Da so kritike ravnanj posameznih slovenskih sodnikov več kot upravičene, Zobec dokazuje z dejstvom, da je Slovenija v vrhu držav tudi po sodbah pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Takih za našo državo izgubljenih primerov je zdaj že 335, ob tem pa je skupaj s še nekaterimi kolegi zgrožen nad napovedjo vrhovnega sodišča, objavljeno na spletu, da bodo spoštovali le tiste odločbe ESČP-ja, ki jim ustrezajo.

Zobec, ki mu tako starejši kot mlajši kolegi priznavajo visoko strokovnost in predanost sodniški funkciji, vidi razlog za vrednostno zmedo v slovenskem pravosodju tudi v dejstvu, da sodni organi niso obračunali z zločini komunizma, ampak so dopustili, da so krivci zanje do konca uživali privilegirano življenje. "Ta tema je zelo težka, tragična in zelo obremenjujoča za pravosodje. To je tema, ki zadeva sam temelj slovenske državnosti. Ker Slovenija se je osamosvojila, kot je zapisano tudi v preamboli k temeljni ustavni listini, ravno zaradi varovanja človekovih pravic. Ker so bile v Jugoslaviji temeljne pravice zelo kršene."

Zobec izpostavlja, da je osebno ponosen, da je kot ustavni sodnik pomembno prispeval k prepovedi Titove ceste, zdajšnje ravnanje ljubljanskega župana, ki preprečuje pokop Romov, ki so jih leta 1942 pomorili partizani, pa ocenjuje kot nemoralno: "To kaže na licemerstvo in neiskrenost vseh, ki se sklicujejo na človekove pravice. Človekove pravice so univerzalne, tudi Romi jih imajo." Podobno, kot ko gre za tuje begunce, ki so jih jugoslovanski graničarji še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja streljali ob prehajanju v Italijo. Njihovo število je večje kot število žrtev na berlinskem zidu in zanje, izpostavlja Zobec, se še danes ne zmeni nihče. Ne vemo niti, kje so pokopani.

Med poglavitne napake, zaradi katerih trpi ugled pravosodja in po krivici tudi ugled poštenih sodnikov, Zobec posebej izpostavlja primer Patria, ko je prišlo do eklatantne zlorabe pravosodja v politične namene – za odstranitev političnega nasprotnika. Ta način nas po Zobčevi oceni uvršča v prakso avtoritarnih držav, kot sta Azerbajdžan oz. Turčija. Prav sodbe iz teh držav je namreč Evropsko sodišče za človekove pravice ovrglo: "V vseh teh primerih je Evropsko sodišče uporabilo 18. člen konvencije, kjer so bili kazenski postopki zlorabljeni za odstranitev nezaželenega politika."

Zobec ocenjuje, da neodvisnost pravosodja najbolj ogrožajo sodniki sami, če ne sledijo pravu, ampak sodijo v skladu s pričakovanji sodne oligarhije.

Temeljna podstat, tako rekoč kri demokracije, je zanj svoboda govora, zato pozdravlja umik tožbe proti Tadeju Strehovcu, a hkrati ne izključuje, da je imel poskus njegovega procesiranja namen ustrahovanja drugače mislečih. Ob koncu intervjuja je vrhovni sodnik Jan Zobec podal zanimiv pogled na vprašanje splava in evtanazije. Izpostavlja paradoks, da je družba, ki se ima za senzibilno, najbolj neusmiljena prav do tistih, ki se ne morejo braniti. Za obstoj Evrope in znotraj nje Slovenije je zanj poglavitno spoštovanje vrednot in misli, ki so Evropo utemeljile, med drugim to velja tudi za judovsko-krščansko kulturo.