Aprila 1920 je bila v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev organizirana splošna stavka železničarjev, saj so se ekonomske in delovne razmere poslabševale. Vlada je namreč železničarjem odvzela osemurni delavnik, starostno in bolniško zavarovanje ter znižala plačo za več kot 40 odstotkov.

Stavka se je zaostrila predvsem v Sloveniji in se 24. aprila tragično končala s streljanjem orožnikov na delavski sprevod na Zaloški cesti v Ljubljani. Ubili so 13 ljudi, med njimi majhno deklico Marijo Hočevar, več kot 60 delavcev pa je bilo ranjenih.

"Nobena pravica delavcev ni bila podarjena"
Dogodka se spominjajo tudi v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, saj je po besedah predsednika Dušana Semoliča pustil posledice ne samo v našem spominu, ampak tudi v dogodkih, ki so sledili tej stavki, zlasti po letu 1941. Med borci proti nacizmu in fašizmu v Osvobodilni fronti so bili tudi mnogi železničarji, je dejal in izpostavil narodna heroja Tineta Rožanca in Toneta Tomšiča.

Sicer pa je prvi mož ZSSS-ja poudaril, da se delavstvo tudi danes bori za blaginjo in pravice, z dogodki pred 90. leti pa jih druži ideja uporništva. Nobena pravica delavcev ni nikoli bila in tudi ne bo podarjena in za vsako se je treba boriti, je prepričan Semolič.