Kot velik zagovornik javne radiotelevizije je v drugem mandatu izvedel obsežno digitalno preobrazbo medijske hiše, ki svojim gledalcem še vedno zagotavlja širok izbor kakovostnih programov.

Intervju z generalnim direktorjem kanadske javne radiotelevizije CBC je nastal ob robu 35. letne konference Evropskega združenja regionalnih javnih televizij, ki jo v Ponti Delgadi gosti Portugalska.
Osrednja pozornost 160 predstavnikov evropskih javnih televizij, ki so z zanimanjem prisluhnili Lacroixu, je usmerjena k iskanju odgovorov na vprašanje, kako poglobiti zaupanje državljanov v delo javnih medijev in na katerih zaslonih bomo v prihodnje lahko spremljali regionalne televizijske vsebine. V evropskem kontekstu je regionalno hkrati lokalno in globalno in kot je pokazal tudi zadnji teroristični napad v Manchestru, nikakor ne provincialno, zato se usodo javnih regionalnih televizij pogosto enači z usodo javnih medijev kot takšnih.

Gospod Lacroix, uvodoma ste govorili predvsem o krčenju finančnih sredstev, s katerim se spoprijemajo javne radiotelevizije po vsem svetu. Kakšen je bil vaš odgovor na ta izziv?
V nekem trenutku smo bili postavljeni pred dejstvo, da je bil naš proračun samo v enem dnevu znižan za 150 milijonov kanadskih dolarjev, v zadnjih letih je bil znižan trikrat. Do leta 2020 moramo privarčevati dodatnih 80 milijonov dolarjev. Pregledali smo, kaj počnemo, odločili smo se, da vsega več ne proizvajamo več sami, ampak naročimo zunanjo produkcijo. Prevetrili smo sporede, odločili smo se za dosledno digitalizacijo vsebin in večji prehod na produkcijo spletnih vsebin. Ves čas skrbno spremljamo potrošniške navade svojih uporabnikov, spremljamo, kdaj in kje ljudje lahko spremljajo naše vsebine in se odločamo na temelju teh ugotovitev. Ugotovili smo, da pozno popoldne, denimo ob 18. uri, nihče ne gleda poročil, zato smo se odločili za oblikovanje 90-minutnega termina v času večerje, ki se je izkazal za zelo priljubljenega. V 30 minutah gremo čez vse dogodke v državi in svetu, potem pa se eno uro posvetimo temam, ki so bliže ljudem. Po načelu več domačega, več digitalnega in več kanadskega.

Danes veliko govorimo o tem, da morajo javni mediji bolj naslavljati mlajše občinstvo. Kakšno alternativo lahko javni mediji ponudijo tem skupinam uporabnikov?
Posebno pozornost namenjamo uporabnikom, starim od 18 do 34 let. Ti niso gledalci linearne televizije, ampak jih lahko pritegnemo z vsebinami na spletu, na mobilnih napravah, kot so telefoni in tablice. Nisem bil preveč toplo sprejet, ko sem dejal, da moramo zasledovati verigo splet-mobilno-radio-televizija. Razvili smo vrsto podkastov, posvečamo se radijskim vsebinam in sporede v vseh medijih prilagajamo tistim delom dneva, za katere smo ugotovili, da so v njih posamezni mediji najbolj spremljani. Bilo je veliko dvomov o tem, ali so za nas milenijci (generacija uporabnikov, rojena po letu 1992) izgubljena generacija. Danes so nam ves čas na jeziku in mladim se ne posvečamo samo kot uporabnikom, ampak tudi kot našim mladim novinarjem. Nenehno se ukvarjamo z vprašanjem, kako identificirati občinstva na posameznih kanalih, v radijskih programih smo zagnali nove formate, pravimo tudi, da smo sprostili nadzor nad mladimi novinarji, ki so rezultat naše lastne šole novinarstva.

Omenili ste tudi preurejanje sporedov. V kolikšni meri je danes sploh aktualno, pomembno imeti urejene linearne sporede?
Po naših ugotovitvah v Kanadi 87 odstotkov gledalcev televizijo spremlja v osrednjih večernih terminih. To pomeni, da so tudi linearni televizijski sporedi za nas še vedno pomembni. Predvidevamo sicer, da bodo nekega dne izginili, ampak to se ne bo zgodilo tako kmalu.

Nov čas terja tudi drugačno organizacijo uredništev. Kako ste se tega lotili na CBC-ju?
Temu smo ob digitalizaciji posvetili zelo veliko pozornosti. V želji, da dosežemo finančno vzdržno strukturo medijske hiše, smo dali poudarek izobraževanju in usposabljanju kadrov, omogočili smo delo videonovinarjev, oblikovali smo skupine mlajših novinarjev, ki smo jim, kot rečemo, dali proste roke, da sami razmišljajo, izbirajo teme ... in iz tega je nastalo nekaj novih programskih projektov, ki so zelo uspešni. Odprli smo tudi več regionalnih spletnih strani, posvečamo se skrbi za "digitalnega državljana", vsakemu delu države posvečamo posebno pozornost in se s temami skušamo približati dejanskim težavam ljudi, ki tam živijo, ali pa raziskujemo primere, ki so pri ljudeh izzvali veliko razočaranje, denimo zaradi neodzivnosti pristojnih državnih organov.

V svojem nastopu na konferenci ste nam pokazali primer poročanja o velikem požaru na območju Edmontona. Dejali ste, nihče od tam zaposlenih ni pomislil, da ne bi hkrati poročal tudi za radio in spletne strani, da ne bi dal vsega od sebe; in celo predstavniki sindikatov niso bili proti?
To je bila za vse nas posebna izkušnja. Velik požar na tem območju je ogrožal življenja ljudi, tudi naših ekip na terenu, zato se je bilo treba prilagoditi. Veste, ko ljudje v kolonah avtomobilov vse pustijo za seboj, rešujejo gola življenja, nimajo časa gledati televizije. Takrat so jim dostopne zgolj informacije na radiu ali prek mobilnih aplikacij. Mi smo morali za nemoteno delovanje radijskega programa uporabiti dizelske agregate in sami proizvajati elektriko, da smo sploh lahko oddajali. In takrat se nihče od tam zaposlenih ni vprašal, za kateri medij poroča. Takrat smo se veliko naučili o tem, kakšna je moč družbenih medijev, spletišč, kanalov. Mi to razumemo tudi kot način utrjevanja svoje legitimnosti. Priboriti si moramo zaupanje državljanov in ga imeti tudi nekaj na zalogo.

Zdi se, da se vsi znajdemo, ko gre za velike nesreče, katastrofe, pri dogodkih, ki zlahka pritegnejo pozornost. Kako pa ravnate v bolj "dolgočasnih" obdobjih? Kakšen je odnos CBC-ja do kulture, do velikih športnih dogodkov, ki so na regionalni ravni pogosto pomembna prvina identifikacije prebivalstva, del njihovega vsakdana?
Veliko je tudi drugih dogodkov. Mi imamo denimo sedem zelo pomembnih hokejskih tekem, ki jih gledalci vidijo v neposrednih prenosih. 1. julija se bo začelo praznovanje velike obletnice ustanovitve Kanade, toda pri vsem tem moramo biti regionalni, moramo biti sposobni "skočiti" iz regije v regijo, biti prisotni v več (spletnih) okoljih hkrati. Televizija je pomembna, toda nas morajo uporabniki najti tudi na Snapchatu, na Instagramu, vprašati se moramo, ali se ljudje odzivajo, kje so, kako sprejemajo naše vsebine, kaj govorijo o nas.

Kako razumete resnico, da televizija danes ni več tako pomembna za ljudi, kot je bila v preteklosti? Ljudje preprosto nimajo več toliko časa, da bi samo sedeli pred TV-sprejemniki?
No, mi v Kanadi, zlasti v njenem francoskem delu, še opažamo, da ljudem televizija veliko pomeni. Tudi linearna televizija. Na te gledalce ne smemo pozabiti. Za njih si še vedno prizadevamo oblikovati močne, kakovostne televizijske sporede. In verjamem, da so naše vsebine dobre in da te gledalce še vedno zelo privlačijo.