"Čas je bil, da se televizija malo modernizira, da se pokaže, da obstaja tudi alternativa, da se malo eksperimentira in pogleda, kaj se da, ter se pripelje ljudi, ki niso s televizije, in se tako dobi pogled na televizijo z druge strani," se začetkov Studia City spominja Marcel Štefančič.

Studio City, takrat še Studio Ljubljana, so ustvarili ljudje, ki niso prihajali iz televizijskih krogov, zato je bil leta 1989, ko se je prvič pojavil, nekaj povsem novega. "Kdor takrat ni gledal televizije, si ne zna predstavljati, kako drugače je bilo to, zdelo se je, kot da to ni televizija. Studio City je bil tako drugačen, da so že takoj naslednji dan razmišljali, kako ga ne bi bilo nikoli več."

Ukinjanje oddaje kot njen najboljši promocijski oglas

Na vprašanje, ali se poleg tega, da obstaja že 30 let, oddaja tudi že ves čas ukinja, Štefančič odgovarja: "Studio City se je začel ukinjati takoj po prvi oddaji. In potem se je to ves čas nadaljevalo, po vsaki sezoni … Pred leti je Bojan Krajnc, nekdanji urednik in briljantni voditelj Studia City, rekel, da je ukinjanje Studia City najboljši promocijski oglas Studia City, in v nekem smislu je to res."

Morda se je Studio City tudi zato obdržal do danes, preveč predvidljivo bi namreč bilo, če bi ga ukinili. "Preživel pa je zato, ker so vsi, ki so gostovali v oddaji ali jo ustvarjali, imeli občutek, da so nekje drugje. 30 let pozneje imamo vsi še vedno ta občutek in ljudje, ki k nam prihajajo, imajo še vedno občutek, da prihajajo nekam drugam. To pa verjetno zato, ker je Studio City bolj stanje duha kot pa kraj ali neka lokacija."

Sorodna novica Video: Studio City praznuje 20. obletnico

Da je Studio City predvsem stanje duha, po Štefančičevem mnenju dokazuje tudi to, da ga ni uspelo nikomur prekopirati. "Nikjer ni nikomur uspelo narediti drugega, alternativnega Studia City, zato ker se očitno stanja duha ne da prekopirati. Prekopirati se da prostor, format, stanja duha pa ne. Magazinskih formatov je bilo sicer ogromno, a nobeden ni trajal."

"Če si 30 let na programu, imajo vsi občutek, da nekoga poznaš. Naš trik je v tem, da nikogar ne poznamo. To govori samo o tem, kako dobro je včasih, če nikogar ne poznaš." Sogovornikov, ki povabilo v oddajo zavrnejo, ni veliko, v glavnem so vsi veseli, da pridejo. "Vsi imajo občutek, da pridejo nekam drugam," vztraja Štefančič in na vprašanje, ali to velja za predstavnike vseh političnih opcij, odgovori pritrdilno.

"Kot rada reče prva sovoditeljica Bojana Leskovar: "Radovedni smo." To je naredilo Studio City, to je bilo specifično. Tu ni nihče nikoli mislil na denar, tu so bili vedno sami prekarci, svobodnjaki, honorarci. Sem so prišli vsi, ki so bili radovedni, angažirani, ki jih je stvar zanimala, so hoteli naprej, se razvijati, premikati. In potem so tudi odšli naprej. Tu so dobili zalet, tu so videli, da se da in kaj lahko s svobodo počneš. Tu ni bilo nikoli veliko denarja, vedno si se moral zanašati na svojo inovativnost in inventivnost. Prav z inovativnostjo je Studio City vedno zelo lepo prikril, da ima izredno nizek budžet."

Čeprav ima malo denarja, si Studio City včasih veliko privošči

"Ne vem, kaj se dogaja drugim, vem pa, da mi zmeraj vsi pravijo: vi si lahko privoščite," na vprašanje, ali je oddaja kdaj deležna zunanjih pritiskov, odgovarja Štefančič. "Ne vem, zakaj si mi lahko privoščimo, sam nimam občutka, da si privoščimo kaj posebnega. Prej bi rekel, da si drugi svoje svobode preprosto ne upajo izkoristiti. Vsi imajo tako polna usta novinarske svobode, boja proti cenzuri in pritiskov, ko pa se znajdejo na odru, pozabijo na to, da so svobodni."

Lahko pričakujemo nov format, več "novih obrazov"? Pravzaprav ne.

Na vprašanje, ali v prihodnje razmišljajo o spremembi formata oddaje, ki že dalj časa ostaja enak, Štefančič odgovarja: "Ne razmišljamo o formatu, razmišljamo o stanju duha, to nas zanima, ne format. Format je stvar mode, trenutka. Stanje duha pa se vzdržuje daljši čas. Studio City ni stvar lokacije, kraja, formata, je stvar ljudi, ki ga ustvarjajo, prihajajo in odhajajo. Studio City je v Sloveniji res bil Who's Who. Lažje je našteti tiste, ki pri njem niso sodelovali, kot našteti vse tiste, ki so."

Štefančič tudi ne čuti pretirane potrebe, da bi nenehno brskal za novimi sogovorniki. "Rad imam stare sogovornike. Na televiziji vendarle morajo biti ljudje, ki jih ljudje poznajo, obrazi, s katerimi se identificirajo. Kot bi rekel Roger Ailes s Foxa: "To je jeb*** televizija." Ne moreš imeti samo amaterjev, novih obrazov, tako kot v politiki. Če bi bilo še bolj po moje, bi imeli ves čas samo iste obraze."

V oddaji skušajo gostiti ljudi, ki znajo govoriti, česar pa Slovenci po Štefančičevem mnenju v glavnem ne znajo. "Slovenci so izredno slabi retoriki in slabo nastopajo. Ne znajo se pripraviti in nimajo talenta, zato je bazen Slovencev, na katere se lahko zaneseš, da bodo na televiziji funkcionirali, izredno majhen. Bog pomagaj, tako je, to smo Slovenci. Nismo Američani, Srbi, Italijani, ki so nadarjeni za nastopanje pred kamero. Slovenci niso. Že ko se pojavijo pred kamero, imajo izredne težave s slovenščino. Začnejo razmišljati o tem, kako govorijo, in ko začneš, medtem ko govoriš, razmišljati o slovnični strukturi, je s tabo konec in to se dogaja Slovencem. Zato iščeš in iščeš Slovence, ki znajo govoriti, nastopati, biti prepričljivi in imajo kaj povedati. Imeti nove obraze samo zato, da imaš nove obraze … Tega nisem nikoli hotel."

In kakšna je prihodnost oddaje? "40-letnice ne bom več praznoval, gotovo ne," je odločen Štefančič. "A podmladek je, brez skrbi. Še vedno je ogromno ljudi, ki hočejo delati za Studio City, a niti ni prostora in denarja, da bi jih imeli toliko kot nekoč, ko je bila oddaja daljša in je trajala dve uri ... Od 23. do 1. ure zjutraj. Meni je bilo najljubše tisto obdobje, ko oddaje nisem vodil, ker sem bil del Studia City, ne da bi se moral preveč truditi!" v smehu sklene Štefančič, ki, odkar vodi oddajo, ni manjkal niti enkrat.