Ninna Kozorog je zdravnica in vodja organizacije Humanitarček. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Ninna Kozorog je zdravnica in vodja organizacije Humanitarček. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

V podkastu Številke smo gostili zdravnico in humanitarno delavko Ninno Kozorog, ki je med drugim razmišljala o križišču svojih dejavnosti, na katerem se znajdejo tudi nenavadne zahteve novinarjev. Vabljeni k branju spodnjega povzetka in seveda poslušanju celotnega pogovora.

Vabljeni k branju in poslušanju

Ste zdravnica in humanitarka. Kaj od tega ste raje?
Najraje sem zdravnica na terenu − torej humanitarna zdravnica. Ogromno svojega prostega časa namenim v okviru svojega društva, kjer opravljam zdravniško službo. Tako skrbnim za naše starostnike, ki nimajo dostopa do zdravniških storitev. To sem najraje, ker združuje obe moji funkciji. Ne glede na razmere v javnem sektorju, sem pa zelo rada nevrologinja na nevrokirurgiji.

Žalostna jesen številnih starostnikov: 'doručak' s pestjo makaronov za nedeljsko kosilo

Torej delate pro bono. Ko govorimo o zdravstvenih zavarovalnicah, pogosto omenjamo ZDA, da tam precej ljudi nima urejenega zavarovanja, očitno pa je kar nekaj takih ljudi tudi pri nas?
Zagotovo. Čeprav so nekateri medijski konstrukti, da vsakemu pripadajo zavarovanje in zdravstvene storitve, ni tako. Niso toliko problem ljudje, ki nimajo urejenega osnovnega zavarovanja. V to skupino spadajo izbrisani in brezdomci, ki ne prejemajo socialnih transferjev. Problem so predvsem ljudje brez dopolnilnega zavarovanja, v to skupino spadajo predvsem starostniki in propadli podjetniki. Ti predstavljajo skupino, ki je malo mlajša in ne potrebuje toliko zdravstvene oskrbe. Neki starostnik pa ima kup bolezni, ki zahtevajo veliko zdravil. Če nimaš dopolnilnega zavarovanja, je račun za zdravila kar naenkrat zelo visok. Ti ljudje ne spadajo tehnično niti v pro bono ambulanto niti ne v celotni javni sektor. Skušamo pomagati torej tistim, ki jih 'ulovimo'.

Starostniki se najbrž tudi manj znajo obrniti in ugotoviti, katere pravice jim sploh pripadajo?
Tako je, to je informacijska nepismenost. Zakoni se spreminjajo, z njimi pa vstopne točke, starostniki ne vedo, kaj vse jim pripada. Ogromno jih še vedno misli, da je treba varstveni dodatek vračati. Včasih se je dalo te obrazce dobiti kjer koli, recimo v knjigarnah, danes pa knjigarne izumirajo. V velikih nakupovalnih središčih jih namreč skorajda ni več. Ko smo na terenu iskali obrazce v vaseh okrog Maribora, smo se vedno morali vrniti v Maribor. Povsod piše 'sprintaj si z interneta'. Kako si boš pri 83 letih sprintal z interneta v Šmarni vasi pri Pohorju, kjer internet niti ne vleče.

13. november je mednarodni dan prijaznosti. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
13. november je mednarodni dan prijaznosti. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Kakšno sistemsko rešitev predlagate?
Zelo preprosto: Furs dobro ve, koliko imamo dohodka! To ni kritika na Furs, želim le reči, da obstajajo seznami ljudi, ki prejemajo zelo nizke pokojnine. Zakaj med vsemi reklamami, ki pridejo na dom, ne moremo poslati obrazcev, ki jih bodo potem ljudje izpolnili? Oziroma drugače povedano, zakaj nekatere sistemske rešitve ne morejo biti avtomatizirane? Če ima nekdo kmečko pokojnino 300 evrov ali manj, kako potem pričakujemo, da bo od tega živel? Zakaj mu ta varstveni dodatek ne pripada kar samodejno?

Kakšna je reakcija ustreznih organizacij, ko jim predstavite ta razmislek?
Nisem še dobila zadovoljivega odgovora. Glede na splošno politično stanje v Sloveniji bom morala najbrž počakati toliko časa, da se bo sestavila nova vlada.

Letos se v Številkah ukvarjamo z vprašanjem 'kaj nas dela ljudi'. Gotovo tudi uporništvo. Vi ste se očitno dobro upirali mami (ki je zdravnica), ki vas je spodbujala, da si izberete katero koli pot, le da ne bi postali zdravnica. Zakaj vam je to odsvetovala?
Ko me ljudje vprašajo, kaj je eden od izrekov, s katerim bi se opisala, bi dejala, da proti toku plavajo le mrtve ribe. Moja mama je zdravnica, doživela je tranzicijo sistema zdravstvenega sektorja, ko je začela padati maska belih halj kot nekih bogov, ko so se začele razkrivati težave zdravstvenega sektorja, kadrovska stiska, preutrujenost, s tem pa pridejo tudi zdravniške napake. Moja mama pripada tej generaciji, ki jim je medijski senzacionalizem naredil precejšnjo škodo. Zaradi nekaj posameznikov v zdravstvenem sistemu se je zamajalo zaupanje v vse generacije, ki prihajamo za njimi. Biti zdravnik je zelo lep poklic, bistveno manj lep pa za tiste, ki s teboj živijo.

Ninna Kozorog

Omenjate zaupanje, vam kdaj kdo očita mladost, češ, saj ste komaj oblekli haljo?
Tega niti nisem občutila. Ko sem medijsko bolj izpostavljena in ko se izpostavi moja humanitarnost, so ljudje začeli to mešati. Dostikrat sem dobila očitek, 'kakšna sem humanitarna delavka, če mi nočete napisati CT-ja glave'. Moja služba in to, kar počnem zasebno, sta dve popolnoma ločeni stvari. V službi vedno rečem, da je medicina poklic, ki zahteva dušo, a mi imamo tudi smernice. Če se jih držimo, je popolnoma vseeno, ali je Nina humanitarka leta ali pa se s tem sploh ne ukvarja.

Imate kakšne umetniške odvode od obeh polj, ki vas tako zaznamujeta?
Za svojo dušo rišem krokije, hitre risbice. Veliko ustvarjam nakit, ljubiteljsko se ukvarjam z glasbo. Kot nevrologinja zelo podpiram tezo, da potrebujemo umetniški pridih.

Pogosto slišim o raziskavah, kakšna glasba naj bi se povezovala z ustvarjalnostjo. Če se ne motim, je pogosto govor o klasični glasbi, vi pa se oboževalka metala.
Vedno so bile te študije narejene na klasični glasbi. Jaz jo sicer poslušam, mojo ustvarjalnost pa v resnici vzbuja metal (smeh). Mogoče so tisti, ki so delali te študije, bolj sodili po sebi. Sama menim, da je glasba pomembna sama po sebi, kot zaporedje ritmov oziroma akordov.

Ninna Kozorog: ”Ni normalno, da starostniki brskajo po smeteh”

Kako pa ste izbrali nevrologijo? Je bilo še kaj drugega v igri?
Moja prvotna želja je bila onkologija z radioterapijo. Za medicino sem se odločila izključno, ker si mi je zdelo, da želim nekaj dati ljudem. Prevladala je ideja nevrologije, tudi zaradi tega, ker je specializacija onkologije v celoti potekala v Ljubljani. Misel, da se kot Štajerka preselim v Ljubljano, se mi je zdela grozljiva (smeh). Po drugi strani sem vzporedno končala računalništvo z informatiko, zdelo se mi je, da z nevrologijo vseeno vidim več skupnega preseka. Ni mi žal, da sem se odločila, kot sem se.

Morda se pa kdaj še obrnete na onkologijo?
Če rečeva klinično, imam na oddelku za nevrokirurgijo zelo velik stik z onkologijo, ukvarjam se tudi s paliativo. Vse moje želje so se na službenem področju zelo uskladile. Ne, specializacije za onkologijo ne bi nikoli več opravljala. To je bilo zame eno najbolj travmatičnih obdobij v mojem življenju.

Ker?
Specializant je človek, ki v zdravstvenem sektorju veliko dela, vreden pa je manj kot nič. To je zakoreninjenost v našem sistemu. Verjamem in spoštujem spoštovanje avtoritet. Morda je ravno ta odnos specializant − starejši specialist nekaj, kar se v naši medicini dostikrat izkorišča za izgovor za nekaj, čemur rečemo mobing.

Deluje tudi na področju paliative. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Deluje tudi na področju paliative. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Ste ga torej sami doživeli?
Sem.

Kaj ste storili?
Zamenjala sem delovno mesto.

Radi delamo tisto, kar nam je všeč, kar nam ni všeč, se obrnemo proč. Ko govorimo o brezdomcih in ostarelih, je morda umik za večino razumljiva reakcija. Zakaj se vi niste obrnili?
To je filozofsko vprašanje. Brezdomci in starostniki predstavljajo skupini, od katerih se najraje obrnemo stran. Koliko je organizacij, ki se ukvarjajo z otroki? Večina odraslih se težko obrne od otroške stiske. Veliko sem se ukvarjala s tem vprašanjem. Z otrokom se ne moremo več poistovetiti, nikoli več ne bomo otroci, starost pa nas še čaka. Današnji tempo je tako hiter, samo ena napačna odločitev je lahko kriva, da ostanemo brez vsega in morda postanemo brezdomci. Takih zgodb je ogromno. Težko je včasih pogledati takega starostnika ali brezdomca in mu pomagati, ker prej ali slej najdeš vzporednice s svojim življenjem. Zakaj se torej nisem obrnila proč? En del je v meni, en del pa v tem, ko enkrat zabredeš na dno in nekoga najdeš v stiski, vstopiš v vrtinec, iz katerega ne moreš izstopiti.

Nekoč ste dejali, da se decembra kar tare ljudi, ki bi radi pomagali pri humanitarnem delu, februarja pa skoraj nikogar ni več nikjer. Bi bila morda rešitev združitev 'sorodnih' humanitarnih organizacij?
To mi zelo podpiramo. Mreža, ki jo želimo ustanoviti, je mreža, v katero bi bile vključene različne organizacije, ki bi se ukvarjale s pomočjo starostnikom. V Brkinih nimamo nikogar od prostovoljcev, gotovo pa je tam kakšna lokalna organizacija. Problem je, ker je dobrodelnost v zadnjih 20 letih postala komercialna. Dostikrat se želimo s kom združiti oziroma ga povabiti zraven, ampak veste, kakšen je njihov prvi odziv? 'Mi pa pod vas ne bomo šli. Boste tudi vi objavili, da smo naredili to in to.' Ego je vedno problem. Decembra je veliko instantnih dobrodelnežev. Treba je dobiti všečke na Facebooku. Ko pa je lepo vreme, pa te všečke dobiš na drugačen način.

Ninna Kozorog

Tale bodica vas dobro označi. Pogosto ste zelo ostri (predvsem na družbenih omrežjih).
Če smo vsi tiho, ne more nihče vedeti, da je kaj narobe. Grozno kritiziram in obsojam kritiziranje brez rešitev. Ne maram, da vsi pavšalno rečemo 'CSD-ji so zanič'. Glejte, vsi CSD-ji zagotovo niso zanič! Vprašajmo se, kaj lahko naredimo vsi skupaj, da ne bodo oni tako zelo zanič. Obrobne skupine potrebujejo svojega glasnika, starostniki ne bodo povzdignili svojega glasu, ne bodo šli na ulice, ni jih na Facebooku. Kdo bo zanje vpil, če ne mi ali pa jaz. Čeprav se potem velikokrat zgodi, da mi kaj prileti v glavo ali pod noge.

Obstaja teza, da je altruizem le oblika egoizma. Humanitarec je torej poplačan z občutkom, da je naredil nekaj dobrega. Ali to slučajno opazite tudi pri sebi?
Zelo dobra teza, všeč mi je! Vedno rečem, da sem altruistka, in se zavedam, da je to egoistično. Poznam ogromno dobrih humanitarnih delavcev, Anito Ogulin, Borisa Krabonjo ... Vsi imamo za seboj eno zgodbo, ki ni ravno srečna, ki nas je postavila v vrtinec bede. Ne verjamem, da si lahko zelo efektiven humanitarec, če nimaš nečesa, kar se ti je v življenju zgodilo in te premaknilo. S tega stališča je to potem egoizem, ker iščeš vzvode za stvari, ki so se ti storile in jih želiš popraviti ali preprečiti. Zagotovo pa to ni isti egoizem, o katerem sva govorila prej − pehanje za všečki na račun dobrodelnosti.

Je preveč osebno, če vas vprašam, kaj se je zgodilo vam?
Gre za družinsko zgodbo. Zdaj se pišem po mami, spremenjeno imam ime, od tam imam dva N-ja. V nekem življenjskem obdobju sem se srečala s precej smrtmi in izgubami, to je vse, kar lahko v tem trenutku povem. Zagotovo nisem ena od tistih, ki bi svoje sporočilo želela graditi na svoji zgodbi. Slovenija me je v zadnjih desetih letih spoznala takšno, kot sem, in ne na podlagi patetične zgodbe. To je vse, kar bi želela odgovoriti.

Bob leta 2019 zdravnici in humanitarki Ninni Kozorog

V zadnjih tednih ste prejeli kar nekaj nagrad, veliko pozornosti ste prejeli, tudi veliko srečanj z novinarji. Športniki se včasih pritožujejo nad ponavljajočimi se vprašanji, velja to tudi za vas?
Seveda. 'Ninna, koliko časa spiš? Zakaj imaš dva N-ja?' Najbrž je za vas enako, kot velja za zdravnike. Obstaja nekaj novinarjev, ki so dejansko v moji glavi pustili na vaš poklic zelo slabo luč. Zadnjič so me želeli na vsak način gostiti v svoji oddaji. Odgovorila sem, da ne morem, ker imamo s celo ekipo načrtovano operacijo možganskega tumorja. Veste, kakšen je bil odgovor? 'Saj vendar lahko premaknete operacijo za dve uri.' Na neki način žongliram med svojim poklicem, ki je resen, in med tem, na trenutke zbanaliziranim medijskim svetom. To je naporno.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Ninna Kozorog govori še o številnih drugih temah, o zaupanju v zdravniško delo, kako je izbirala študij medicine, o tezi, da so humanitarci potuha/bergla za državo, o nagradah, ki jih prejema, vse višji (ne)občutljivosti v medijih ob spremljanju težkih socialnih zgodb, stigmi revščine, akciji mednarodnega dneva prijaznosti, filmu Daj naprej (Pay it Forward), kaj jo jezi, nasmeji in kaj nas dela ljudi ...