" Večkrat mi očitata, zakaj ne jemo take hrane, kot jo jesta v šoli, in zakaj je doma hrane premalo." Foto: Pixabay
Podatki za nakazilo prek UPN. Foto: Val 202

Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Klemnova in Uroševa zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!

Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:

Nova Ljubljanska banka,
Hypo Alpe Adria,
Abanka,
Banka Koper,
SKB,
Unicredit banka,
Delavska hranilnica,
Sberbank,
NKBM in
Hranilnica Lon.

Po nekaj srečnih letih, ko so živeli običajno življenje in si urejali dom, se je Urošev in Klemnov oče vse pogosteje napil in v svojih alkoholnih blodnjah mučil vso družino: “Neštetokrat sem bila vsa v bulah, pretepena, razbil mi je glavo, da sem pristala na kliničnem centru, brcal me je, klofutal, me metal po tleh,” s tihim glasom opisuje njuna mama. “Klemen je moral velikokrat gledati, kako me pretepa, tudi sam je bil deležen grozotnih brc, klofute so bile vsakodnevne. Že ko se mu je približeval, se je stiskal v kot in jokal, velikokrat se je polulal od strahu, en sam strah je bil v njem … strah, strah, strah.”

Grozljivo otroštvo je pustilo trajne posledice
Uroševa in Klemnova mama je nato le zmogla narediti korak, ki ga številne, bistveno bolj izobražene in premožne ženske nikoli ne zmorejo: zapustila je prav vse, kar so skupaj ustvarili in s sinovoma odšla v krizni center. Dobršen del otroštva sta otroka nato preživela v nenehnih selitvah in negotovosti – iz kriznega centra v varno hišo, nato v najeto stanovanje, iz katerega so se morali izseliti, ker jih je tam našel in ustrahoval oče, pa spet v krizni center in še v eno varno hišo.

Dvanajstletni Klemen ima zaradi strahu in nasilja hude posledice še danes. Zato se šola v zavodu s prilagojenim programom in ima tudi številne druge težave v razvoju. Mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Njihov zasilni dom je zdaj majhna najeta garsonjera, v katero komaj gredo omara, tri postelje in ena sama miza, za katero pa trije naenkrat s težavo sedijo.

Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Klemna in Uroša iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.


Lahko se zgodi, da bom končala na vozičku

Zdaj so res na varnem: fanta z očetom nekaj let sploh nimata stika, a temu, kar živijo, ni mogoče reči normalno preživetje, čeprav je mama redno zaposlena: “Dobivam minimalno plačo, otroške dodatke in nizko preživnino. 350 evrov dam za najemnino, stroškov je ogromno, odplačevati moram še posojilo, ki smo ga najeli za obnovo hiše. Odplačevati ga moram še nekaj let, čeprav tam seveda ne moremo živeti, ker v njej živi njun popolnoma zapiti oče. Nekako je šlo, dokler sem lahko delala, zdaj pa sem že nekaj mesecev na bolniški in je znesek še veliko nižji od minimalne plače in je res kriza. Hrbtenica je povsem uničena, bolečine imam v rokah in nogah, zdaj so še odkrili, da imam hudo osteoporozo in se lahko zgodi, da bom končala na vozičku.”

Ena od možnosti, da bi se stanje izboljšalo, je tudi operacija, a mama nima nikogar, ki bi lahko skrbel za fanta. Ujeta je v stanju, ko ne more ozdraveti, pa tudi ne v službo: tam namreč opravlja fizična dela pozimi v mrazu in na mokrem, poleti na vročini; pri delu se mora veliko sklanjati in delati sunkovite gibe. A že zdaj, ko doma lahko miruje, so bolečine nenehne in neznosne: “Ne spim po cele noči, zjutraj sploh ne morem vstati iz postelje. Ob njej imam zato pripravljene protibolečinske tablete, najprej vzamem tri, čez čas še dve, da sploh zmorem vstati. A vsem zdravilom navkljub me hrbtenica zaboli ob prav vsakem premiku, neznosno je.

Velikokrat nič ne jem, da bi sinova imela dovolj
Največja skrb zdaj, ko so dohodki zaradi bolniškega dopusta še nižji, mama pa od bolečin in strahu popolnoma izžeta, je plačilo najemnin, druge stroške plačujejo z vse večjo zamudo. Kljub temu jim prav za vse šolske potrebščine, obutev, oblačila, hrano, zdravila ostane manj kot 10 evrov na dan. “Velikokrat vse dopoldne nič ne jem, da ne bi zmanjkalo hrane, ko se otroka vrneta iz šole. Popoldne skuham kaj malega. Najhuje je konec tedna ali med počitnicami, nimamo drugega kot kak kuhan krompir, kakšno juho iz kocke, malo solate, meso res redko, čeprav ga imata fanta zelo rada. Večkrat mi očitata, zakaj ne jemo take hrane, kot jo jesta v šoli, in zakaj je doma hrane premalo. Prav pri srcu me zaboli, ko to rečeta, ker jima res ne morem dati tega, kar si želita.”

Brez novejših oblačil, obutve, koles, igrač
Nazadnje sem jima dve majčki in dva puloverja kupila pred dvema letoma, ko sem dobila regres. Od takrat nista dobila nobene nove stvari več. Vse imata ponošeno in skoraj uničeno. Jaz sem pa tako ali tako skoraj brez vsega, vse je staro in pošvedrano. Nimata koles, rolerjev, ne moreta se vpisati na kakšno športno dejavnost, igrač imata malo, ne moremo nikamor, ne na prireditve, kaj šele na izlet. Še nikoli nismo bili v kinu, zelo si želita, da bi lahko šli …,” našteva mama. “Velikokrat me vprašata, zakaj tudi mi ne gremo kam na izlet, kot hodijo drugi. Potožita mi, da gremo le na igrišče.

Po 25 letih dela ni niti za hrano
Majhna garsonjera, v kateri je le nekaj igrač, a tudi skoraj nič prostora za igranje, je hkrati vse, kar imajo. Zato je tudi največji strah, da bi izgubili še to: “Zelo me je strah, da bi nas zaradi neplačanih položnic lastnik stanovanja vrgel na cesto, tega si sploh ne morem predstavljati, mi nimamo kam, sami smo za vse,” med jokom komaj govori obupana mama. “Naredila sem, kar sem zmogla, rešila fanta pred hudim nasiljem. A zdaj ne zmorem več sama, potrebujemo pomoč, da bosta fanta lahko normalneje živela.

Tihi jok ji jemlje glas, ko pove: “Petindvajset let delovne dobe imam, plačo imam, minimalno. Če mi ne bi pomagali humanitarci, ne bi imeli niti hrane niti ničesar drugega. To, da človek ne more preživeti od svoje plače, je popoln absurd, tudi zaradi tega sem povsem na tleh, jemlje mi še zadnje moči …

Več kot 33 tisoč zaposlenih pri nas prejema minimalno plačo, ki za enostarševske družine skoraj vedno pomeni neposredno pot v revščino. Današnja zgodba odkriva le delček stisk številnih redno zaposlenih staršev pri nas.

Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.

Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Klemnova in Uroševa zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!

Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:

Nova Ljubljanska banka,
Hypo Alpe Adria,
Abanka,
Banka Koper,
SKB,
Unicredit banka,
Delavska hranilnica,
Sberbank,
NKBM in
Hranilnica Lon.
Botrstvo: Klemnova in Uroševa zgodba
Botrstvo: Klemnova in Uroševa zgodba