Ko so konec leta 1990 volivci v Sloveniji jasno izrazili podporo osamosvojitvi države, se je slovensko vodstvo začelo dogovarjati za sestanke z vodstvi drugih republik. Zagovarjali so stališče, da so edini partner za pogovore republike, saj so te ustanovile samo Jugoslavijo. "Jugoslavija je zgodovinsko nastala na temelju prostovoljnega združevanja že takrat državno organiziranih narodov na temelju njihove pravice do samoodločbe. Avnojski dogovor o združitvi v federativno urejeno skupno državo ni bil dogovor teritorialno nevezanih narodov, ampak so se o tem na podlagi samoodločbe narodov odločale takratne državne skupščine federalnih držav, ki so na zasedanje v Jajce poslale svoje delegacije in pozneje vsaka zase potrjevale njihovo delo. Z uveljavitvijo pravice do samoodločbe dosedanja skupnost kot država preneha obstajati in morajo tako na novo nastale države vzpostaviti polno oblast vsaka na svojem ozemlju in samostojno pridobiti mednarodno priznanje svoje državno-pravne subjektivitete," je podlago za njihova prepričanja v nagovoru delegatom v skupščini povzel takratni predsednik predsedstva Milan Kučan.
Stališča Slovenije v pogajanjih so bila, da izid plebiscita kaže, da Jugoslavija kot federativna država za Slovenijo ne pride v poštev, ampak je mogoča le zveza samostojnih in neodvisnih držav: bodisi konfederacija, bodisi ekonomska interesna skupnost. Slovenski pogajalci so poudarjali, da se v Jugoslaviji zaostruje gospodarska in politična kriza, da se poglablja dvovladje in da posegi srbskih organov v skupni monetarni sistem še slabijo zaupanje.
Ideja o konfederaciji se ni več zdela realna
Ko se je 30. januarja 1991 predsednik predsedstva Milan Kučan sestal s predstavniki političnih strank ‒ kar je bilo od plebiscita naprej stalna praksa in je vodstvo sprotno preverjalo svoje odločitve, pri občutljivejših vprašanjih pa skušalo doseči soglasje, še preden je o njih odločala skupščina ‒, jim je pojasnil, da je ponudba o konfederaciji ta hip nerealna.
Suverenost republik zahteva, da medsebojno spoštujejo to suverenost, si medsebojno zagotavljajo teritorialno celovitost, nedotakljivost in nespremenljivost meja. To stališče je v pogovorih naletavalo na ostro nasprotovanje Srbije in kasneje tudi Črne gore s stališčem, da so meje med republikami zgolj administrativne. Pri tem seveda ni skrivnost, da se za tem stališčem skrivajo pretenzije do Bosne in Hercegovine oziroma odrekanje njene suverenosti in samostojnosti. Slovenija je vztrajala na stališču, da so te meje državnega in nikakor ne zgolj administrativnega značaja. Takšne so tako po svojem zgodovinskem nastanku pa tudi po pomenu, ki so ga imele v prvi in vseh naslednjih ustavah nove Jugoslavije, ki določajo, da se meje republik ne morejo spremeniti brez njihovega soglasja. Takšno stališče je navsezadnje edino mogoče tudi na temelju Helsinške listine!
To so pokazali pogovori s predstavniki drugih republik, kar je opisal Kučan v poznejšem nagovoru v skupščini: "Znova smo skupaj s hrvaškim vodstvom ponudili tudi pogovore o morebitni ustanovitvi skupnosti jugoslovanskih republik kot suverenih držav. Tega nismo ponujali po naključju in ne le zgolj zaradi usmeritev v Izjavi o dobrih namenih. Treba je bilo priti do nedvoumne in za našo in svetovno javnost prepričljive ugotovitve, da za vodstva nekaterih republik skupnost enakopravnih republik kot suverenih držav ni sprejemljiva in da pride v poštev le bolj ali manj unitarna in centralistično urejena federativna država po meri večinskega naroda, v kateri je zagotovljena prevlada njegovih interesov. Pri Srbiji in Črni gori smo naleteli s tem predlogom na nedvomno odklonilno stališče, Makedonija ter Bosna in Hercegovina glede tega predloga še nimata do kraja izoblikovanega stališča, čeprav sta obe čvrsto na stališču, da so republike suverene države, Makedonija pa tudi na stališču, da SFR Jugoslavija brez katere koli sedanje republike ne more obstajati. Pripravljenost in interes za tako skupnost, čeprav za zdaj le na načelni ravni obstaja kot pričakovanje samo pri Hrvaški."
Zato je širše vodstvo ugotovilo, da je v drugi fazi pogovorov mogoč le dogovor o načinu slovenske osamosvojitve oziroma "izdvojitve iz skupnosti". Strankarski vodje so tako usmeritev načeloma podprli. Naslednja seja predsedstva Slovenije je bila, kot zapiše zgodovinar Božo Repe v publikaciji Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, ena izmed prelomnih, saj je na njej prevladalo mnenje, da v Jugoslaviji ni več možna niti konfederacija.
Skoraj soglasna podpora
Slovenska skupščina je zato 20. februarja 1991 sprejela resolucijo o sporazumni razdružitvi. Sprejeta je bila s 173 glasovi za, en poslanec je bil proti, dva pa sta se vzdržala. Podpora je bila torej skoraj soglasna, čeprav so v razpravi poslanske skupine imele tudi različna mnenja in se Liberalno demokratska stranka ni pridružila preostalim v predlaganju tega dokumenta, saj je od njega pričakovala več. Podprli ga na glasovanju so.
"Slovenija je danes naredila nov korak za uresničitev plebiscitne odločitve o samostojni in neodvisni državi," so ob tem zapisali v časniku Delo. Govor je imel tudi Janez Drnovšek, član zveznega predsedstva iz Slovenije, ki je tokrat prvič po izvolitvi na to funkcijo nastopil v slovenski skupščini.
Bistvo resolucije je bil predlog, da se Jugoslavija razdruži v dve ali več suverenih držav, vprašanja v zvezi s pravnim nasledstvom in druga odprta vprašanja pa bi reševali v skladu z veljavnimi pravili mednarodnega prava. "Uresničiti želimo naš življenjski in dolgoročni interes, sklicujoč se pri tem na pravico do samoodločbe. Te svoje pravice ne želimo uresničiti ne v škodo in ne na račun enakih pravic katere koli druge republike," je v govoru zagotovil Kučan.
Skupščina Republike Slovenije obvešča Skupščino SFRJ, da s to resolucijo začenja postopek za razdružitev SFRJ na dve ali več samostojnih in neodvisnih držav. Republike se bodo dogovorile, katere dosedanje funkcije federacije bodo v minimalnem obsegu še izvrševale skupno med postopkom razdruževanja.
Trije predsedniki ‒ Milan Kučan, France Bučar in Lojze Peterle ‒ so s tem dobili mandat za nadaljnje pogovore, o njih pa so morali sproti obveščati vodje poslanskih klubov. Kučan je o prihodnjih korakih dejal: "Razmere, v katerih teče in se bo nadaljeval zdaj z našim predlogom tudi formaliziran proces razdružitve SFRJ, so neugodne. Žal ne mednarodno pravo ne razpoloženje mednarodne skupnosti ni takšno in tudi ne služi temu, da bi razveseljevalo in osrečevalo Slovence: naravnano je pač na to, da si ta skupnost v svojih mejah in okvirih zagotavlja varnost in mir, s tem pa zavaruje lastne interese pred tistimi, ki tega reda ne spoštujejo. Pri tem si sicer dovoljujemo pomisliti, ali vidi dovolj daleč, obenem pa ugotavljamo, da Slovenija žal kljub temu ni dejavnik, ki bi mogel takšno realnost spremeniti. Preostane nam, da v tej realnosti svojo voljo uveljavljamo demokratično, razumno, argumentirano in odločno, a tako, da bomo v svetu razumljeni in tudi kot partnerji zaželeni. Predsedstvo republike v teh razmerah računa na zrelost in odgovornost vseh političnih strank v parlamentu in posebej še poslank in poslancev v skupščini, da bodo, če bo resolucija sprejeta, v oporo pogajalcem, ki so ali bodo zadolženi, da sodelujejo v pogajanjih in da bodo zmogli trenutne, kratkoročne strankarske politične interese podrediti skupnim nacionalnim koristim in jih uskladiti z voljo, kakršno je na plebiscitu izrazila velikanska večina državljanov Republike Slovenije. Odgovornost za uspeh more biti le skupna."
Po resoluciji več srečanj predsednikov republik
Skupščine drugih republik se sprva do slovenske resolucije niso opredelile. Izjema je bil hrvaški sabor, ki je sprejel podobno resolucijo, ta pa je izzvala reakcijo pri krajinskih Srbih, ki so sprejeli resolucijo o razdružitvi Krajine od Hrvaške, saj da Krajina nima razloga, da bi se ločila od jugoslovanske države. Na Hrvaškem je nato prišlo do prvih incidentov.
Odgovor na resolucijo o sporazumni razdružitvi slovenske skupščine pa je bila vrsta sestankov v predsedstvu SFRJ-ja ter srečanja predsednikov republik, ki so se zvrstila v naslednjih mesecih leta 1991.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje