Rafael Zupančič - Raf je pričakoval Humarjevo srečno vrnitev z nepalske gore, zmotili pa so ga nekateri komentarji na spletnih forumih: "Nekako smo se že navadili, da se je Tomaž vselej vrnil domov živ in zdrav. Toda tokrat je gora prišla k Tomažu in ga vzela k sebi. V moje srce in misli se je naselila globoka žalost. Mora človek res umreti, da začnejo o njem spoštljivo govoriti in pisati. Preveč je bilo "privoščljivih" in "neumestnih" komentarjev na Tomažev račun v preteklih dneh, ki so kar klicali po nesrečnem epilogu. Tomaž je ravno zaradi očitkov o megalomskih projektih in previlikih stroških v zadnjih letih na vzpone praviloma odhajal sam. Da mu ja ne bi spet očitali. Da bi pokazal svojo skromnost, odločnost in brezpogojno ljubezen do gora. In, kot, da bi tudi on sam slutil, da se nikdar več ne vrne domov. Gora je postala Tomažev poslednji dom."

Besede tolažbe je našlo pecenojabolko:
Večnost že ve kaj dela.
Včasih ji je treba slepo zaupati
in ko te pokliče,
ne smeš oklevati.
Velikih sanj se je treba lotiti,
brez strahu in brez oklevanja

"Plezanje je vzgoja srca, dialog v sebi, premagan strah pred smrtjo," je prepričan arijaigor, Humarjevo strast pa razume tudi nish: "Žalostna sem. A razumem. Rad si imel življenje. Živel si ga. ...všeč mi je bil tvoj nasmejan obraz in besede brez dlake na jeziku. Lepo potuj, Tomaž."

Če pustimo sledi, bodo stopali po njih
Ob tragični novici marsikdo pogleda tudi na svoje življenje. Manca Košir je prepričana, da je v življenju predvsem pomembno pustiti sled: "»Pomembno je pustiti sledi«, je rekel velik slovenski mož, danes znan predvsem po letališču, ki so ga poimenovali po njem - Jože Pučnik. Kajti če pustimo sledi, bodo nekega dne stopali po njih in iz njih naredili pot. Pustiti sledi na nek način pomeni zapisati se v večni krog življenja in preseči svojo smrt. Kot pravijo modri, je zato dolžnost moža narediti otroka, postaviti hišo in zasaditi drevo, v različici pa napisati knjigo in še dvoje od prej naštetega, saj so vse dobre reči tri. Ko to postorimo, bo iz naših sledi rasla prihodnost in naše bivanje bo potrjeno z vrhunskim smislom."

Življenje, dišiš po hrepenenju
Da je življenje velik dar, pa ugotavlja isabel:
Hvala ti življenje za notranjo moč.
Za globoko izkušnjo sožitja.
Hvala ti življenje,
da me vodiš po strminah in dolinah
po robu in po čez.
Dišiš po hrepenenju življenje.
Zaradi tebe ljubim in zaradi tebe se dajem vedno znova.

Nimam časa, živim polno!
Včasih je fizična utrujenost radost, veliko bolj kot kakšni misleni napori. Daje nam občutek polnosti, pravi venenum: "Zadnje čase ga nimam... časa namreč... Občutek imam, da nima časa niti za dihanje, hranjenje, kaj šele za spanje in ostale stvari, ki definirajo živo bitje. To pomeni, da ne živim? Nasprotno, slaba dva meseca, odkar mi je uspelo opravit zadnji izpit, živim (PRE)polno ... Tako prijeten je občutek fizične utrujenosti, v nasprotju s tisto, ki sem jo čutila celo pomlad in poletje, ko se možgani niso mogli odpočiti, ko sem jih "filala" z informacijami... Tako sproščeno se počutim, ko nimam časa razmišljati o svojih težavah, ko rešujem druge probleme, ki nimajo nobene zveze z mano, mojimi čustvi, mojim obupavanjem nad večno "nesrečno čjubeznijo"... Počutim se tako koristno, ko vidim, da me ljudje potrebujejo, da nisem nadomestljiva, da nekam spadam."

Bodite vidni. Pokažite se. MMC-jev Moj splet. Vaš splet.