Korupcija je v Sloveniji trenutno ena najzloglasnejših težav. Pojavlja se na sistemski ravni, v politiki, v javni upravi. O njej lahko razmišljamo tudi zunaj okvirov pravnega reda; premišljujemo jo lahko kot kulturni fenomen - kot miselne vzorce, neetične kulturne in vsakdanje vedenjske prakse, celo karakterne lastnosti preprostih ljudi, ki legitimirajo 'veliko' korupcijo. Vsi smo proti korupciji, a ko gre za nas, pomanjkanja svoje integritete velikokrat ne prepoznamo.

Simona Habič, predsednica Društva Integriteta (Transparency International Slovenia), se strinja, da se nam naša vsakdanja dejanja – čeprav so sporna – večkrat zdijo samoumevna: "Ljudje pri svojem vsakdanjem življenju ali poslovanju korupcije ne prepoznavamo; naša dejanja se nam zdijo samoumevna. Ne zdijo se nam sporna, niti ne dojamemo, da bi lahko morda vodila v druga koruptivna dejanja, tudi morda pozneje v našem poslovnem življenju."

Župan vaški šerif
"Župan, ki pride na oblast, misli, da je lokalni šerif in da lahko občinski denar – ki je, mimogrede, ne samo od te občine, od vseh nas davkoplačevalcev – razdeljuje po svojih zanimanjih. Zelo pogost je recimo primer, kjer se ljudem zdi logično, da jim bo župan 'zrihtal' posel; da bodo športna društva, ki jim je župan naklonjen, denar iz proračuna dobila brez razpisov," pravi Simona Habič, ki je odločna, da bi se župani že po funkciji morali sami zanimati, kakšna so njihova pooblastila.

Po mnenju Komisije za preprečevanje korupcije je nasprotje interesov, vključno s klientelizmom in nepotizmom v Sloveniji, del vsakdana in predstavlja resno težavo. V širšem okolju te prakse pogosto sploh niso prepoznane kot korupcija in v številnih oblikah niso niti inkriminirane. Posledica tega je razmeroma visoka toleranca do te problematike.

Vaški šerifi so glede na medkulturne ugotovitve ponekod celo zaželeni. John N. Hooker, predavatelj mednarodne poslovne etike in socialne odgovornosti na Univerzi Carnegie Mellon, je opravil medkulturno analizo, v kateri si je zastavil vprašanje, kako različne kulture definirajo korupcijo in njej podobna etično sporna dejanja. V članku Korupcija iz medkulturne perspektive Hooker ugotavlja, da je pojmovanje korupcije kulturno relativno. Analizira realne življenjske situacije na Japonskem, v Tajvanu, Indiji, na Kitajskem, v Severni Ameriki, podsaharski Afriki, na Bližnjem vzhodu in v Koreji in ugotovi, da nepotizem in kronizem, ki veljata za korupcijski dejanji v zahodnih kulturah – bolj osredotočenih na pravila –, lahko povsem normalno delujeta v kulturah, ki so bolj osredotočene na odnose. V velikem delu sveta je kronizem temelj za zaupanje. Različni nabavni zastopniki tako brez težav poslujejo s prijatelji, saj menijo, da je le njim mogoče zaupati.

Lojalnost do prijateljev ali upoštevanje pravil?
Zahodnjaki so po mnenju Johna Hookerja nagnjeni k zaupanju v sistem, medtem ko druge kulture bolj zaupajo v svoje prijatelje in družino. Znotraj zahodnega kulturnega konteksta je poslovanje organizirano na podlagi pogodb, sporazumov in pravnega sistema. Nekatere kulture pa svoje poslovanje organizirajo okoli človeških odnosov, ki so povezani z osebno častjo in prijateljstvom. Lojalnost do zaveznikov in zaupnikov je recimo sumljivo vedenje na Zahodu, v večini svetovnih kultur pa predstavlja visok moralni ugled. Tako je marsikatera praksa, ki je na Zahodu koruptivna, v drugih kulturah povsem sprejemljiva.

Poznamo pa tudi obratne primere, kjer je neka praksa sprejemljiva na Zahodu in istočasno koruptivna v drugih kulturah. Hooker kot primer za to navede pravne tožbe. Na Zahodu, ki temelji na upoštevanju pravil in individualni odgovornosti, so tožbe običajne in potrebne. Na Japonskem lahko – obratno – pomenijo celo korupcijo, saj japonska kultura – temelječa na medčloveških odnosih in harmoniji – sledi vrednotam vljudnosti, ponižnosti, spoštovanja in se izogiba konfrontaciji. Pravde in tožbe tradicionalno seveda ne sodijo v ta kulturni kod, saj spodbujajo konfrontacijo.

Celo tako osnovna praksa, kot je pogajanje, ki je na Zahodu rutinska zadeva, lahko zmoti harmonijo v konfucijanski kulturi, ki bolj kot na sistemu pravil temelji na lojalnosti do družine in prijateljev.

Kje je v boju lojalnosti in pravil Slovenija? Zdi se, da se lojalnost do politične stranke večkrat prelevi v nedopustno izkoriščanje položaja in moči. V društvu Integriteta namreč ugotavljajo, da se zloraba elektronske pošte za zasebno korist dogaja na vsakodnevni ravni. V času nedavne predvolilne kampanje so prejeli prijavo tipičnega konflikta interesov: "Iz občinske elektronske pošte je bil poslan dokument, ki lobira in promovira nekega kandidata za lokalne volitve. To je klasičen primer, ki ga občine zlorabljajo," razloži Simona Habič. Dogaja se tudi, da zaposleni na občini prek službene elektronske pošte pošiljajo oglasna sporočila določenih političnih strank.

Slovenska tranzicijska korupcija
Sociolog Émile Durkheim je družbo, ki odseva stanje, v katerem obvezujoče vrednote in norme ne obstajajo več za vse ljudi, poimenoval anomična družba. V takšni družbi se kršitve dogajajo pogosto. Splošno priznane norme in vrednote za posameznike postanejo nezavezujoče in gradi se okolje, kjer korupcija uspeva. Anomično stanje lahko povzroči tudi hitra sprememba politične ureditve (npr. iz enopartijske komunistične v večstrankarsko kapitalistično). Stari vzorci se porušijo, novi še niso izpostavljeni.

Za slovenske razmere velja, da smo družba v tranziciji, ki je tudi na področju preprečevanja korupcije v svojih začetkih. Pri prehodu iz enega sistema v drugega je pomembno, da se tranzicija konča, meni Simona Habič: "Sprememba sistema pomeni rušenje starega in gradnja novega. Mislim, da smo v Sloveniji tukaj pogrnili – na papirju imamo vse zgrajeno, implementacija zakonodaje pri menjavi sistemov pa ni bila izvedena. Tukaj vidim ujetost države v sistemsko korupcijo. Govorimo o demokraciji na papirju, ki pa ni implementirana v praksi. Politiki zlorabljajo svoje položaje, ljudje ne vidijo upanja in možnosti, ki se jim ponujajo. Ne verjamejo več – ne v pravno državo, ne v sistem, tudi sosed sosedu ne verjame več."

Kam se torej v mnogovrstnem polju kulturnega razumevanja koruptivnosti nagiba Slovenija? Najverjetneje je obstala nekje vmes; med novimi, zahodnimi standardi, ki se jim želimo približati, in starimi, v nezavedno zapisanimi praksami, ki niso razumljene kot sporne. Odraz razdvojenosti je nemara tudi aktualna mavrica nasprotujočih si mnenj o postopku izbora novega evropskega komisarja.

Psihološki nastavki za korupcijo
Da imajo za kakovost družbenega življenja odločilno vlogo vrline zaupanja, zvestobe, poštenosti, odgovornosti, medsebojne soodvisnosti, pravičnosti in enakosti – vse te pa pripomorejo k zmanjšanju nagnjenja h korupciji –, meni tudi kultni mislec Francis Fukuyama. Ugotavlja, da je pomanjkanje solidarnosti in zavedanja o medsebojni soodvisnosti povod za siromašenje teh vrednot.

Poleg vrednot lahko h korupcijskim dejanjem pripomorejo tudi naše psihološke karakterne značilnosti. Klinična in forenzična psihologinja Giada Del Fabbro, ki deluje v Johannesburgu, ugotavlja, da je karakternih značilnosti, ki prispevajo k večji verjetnosti koruptivnega dejanja, več. Prva je oslabljena empatija. Pomanjkanje empatije za posameznika pomeni, da se ne zna postaviti v čevlje tistega, ki ga oškoduje, in tako koruptivno dejanje vidi kot neškodljivo. Druga karakterna lastnost je egocentričnost, kar pomeni, da svoje potrebe postavimo pred interese drugih. Sledita manipulacija in posameznikovo mnenje, da je upravičen do posebne obravnave in si jo tudi zasluži. Kot zadnjo psihološko lastnost, ki poveča človekovo korupcijsko nagnjenost, Del Fabbro opredeli nagnjenost ljudi k temu, da krivdo valijo na druge in se izogibajo prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja.

Tudi na Kitajskem so se korupcije lotili s preverjanjem psihološkega stanja uslužbencev. Na začetku letošnjega leta je namreč izšel psihološki priročnik, katerega cilj je testiranje nagnjenj državnih uradnikov k nezakonitim ravnanjem. "Ali se strinjate z mnenjem, da morajo uradniki uporabiti svojo moč, preden ta poteče? Ali želite imeti zunajzakonsko afero," sta recimo dve vprašanji, na katere morajo odgovoriti uslužbenci. Kritiki testa so argumentirali, da takšna površinska vprašanja ne morejo ponuditi verodostojnih odgovorov o koruptivnosti uslužbencev.

Ali so moški bolj koruptivni od žensk?
Wang Sheng Lee in Cahit Guven sta si v raziskavi (Vpetost v korupcijo: vpliv kulturnih vrednot in učinkov nalezljivosti na mikroravni), ki sta jo pripravila v okviru nemškega Inštituta za delavske študije (IZA, Institute for the Study of Labor), postavila tudi vprašanje, ali so moški bolj koruptivni od žensk? Ugotovitve raziskave podprejo tezo, da so ženske manj dovzetne za korupcijo kot moški, še posebej v kulturah, ki od moških zahtevajo, da so ambiciozni, konkurenčni in materialno uspešni, saj ti dejavniki lahko bistveno prispevajo k neetičnim dejanjem. Raziskanih je bilo več kot dvajset evropskih držav, v polovici raziskovanih držav pa se kaže znatno razlikovanje med spoloma v deležu moških in žensk, ki so zahtevali podkupnino ali so podkupnino ponujali. Najvišjo stopnjo verjetnosti za zahtevanje podkupnine ima Ukrajina; 29 odstotkov za ženske in 38 odstotkov za moške, najnižja verjetnost pa je na Finskem; za ženske in moške le en odstotek.

Kultura se lahko spremeni
Naša neetična dejanja, ki vodijo v korupcijo, so torej tudi kulturno pogojena, saj so globoko ukoreninjena v naše navade. Simona Habič meni, da se kultura spremeni takrat, ko se spremeni posameznik: "Razumeti je treba, da smo kot posamezniki del sistema in da lahko s svojimi dejanji pripomoremo k spremembi sistema. Po drugi strani moramo sistem zelo dobro poznati, da ga lahko sploh spreminjamo. Prizadevati si moramo za čim večjo transparentnost. Ni vse tako slabo. Imamo ogromno dobrih praks, dobrih poslovnih modelov. V družbi je treba videti tudi izjemne stvari."

Da bi živeli v skladu s svojo integriteto - bili torej celoviti, skladni, pošteni in verodostojni -, bi verjetno morali razširiti svoje obzorje o neetičnih dejanjih in vzklikniti ne le takrat, ko nekdo neupravičeno bogati na račun prirejanja potnih stroškov, ampak tudi takrat, ko delodajalci delavcem potnih stroškov sploh ne plačujejo in dajejo vtis, da so to zasebni stroški delavca, nekakšna delavčeva muha. Tudi to je namreč kraja.

Nina Meh