Kipchoge je prvi človek, ki se je na maratonu spustil pod dvema urama. Foto: Reuters
Kipchoge je prvi človek, ki se je na maratonu spustil pod dvema urama. Foto: Reuters

Kenijec Eliud Kipchoge je v dunajskem parku Prater 42.195 metrov pretekel dvajset sekund hitreje od 120 minut in po svojih besedah pristal na Luni. Kritiki teku niso pripisali veliko teže, se spotikali ob njegov tek v varnem zavetrju 40-erice menjajočih se zajčkov, izpostavljali pomen super moderne in skrite Nikove tehnologije, v laserju (ki je nakazoval tempo za zgodovino) pa videli izkrivljen simbol celega dogodka.

Kritiki imajo v marsičem prav. Organizatorja (in bogata pokrovitelja) Ineos in Nike sta skušala čim bolj izničiti vpliv dejavnikov, ki bi v običajni tekmi kradli sekunde, poleg zgoraj naštetih moramo dodati še progo s prilagojenimi zavoji ter vremenske razmere. Zato so sprva štart teka najprej razpisali v razpon dobrega tedna, ko so bile vremenske napovedi vse bolj znane, so postopoma zožili termin in našli idealen trenutek za zgodovinski tek.

Vse to je seveda res in zato tek ne bo štel za svetovni rekord. Že na atletskih stadionih je težko pripraviti približno enakovredne razmere, s katerimi lahko vzpostavimo vzdržljiv sistem primerjanja dosežkov, to pa je na cesti še toliko težje.

Cenjeni strokovnjak Ross Tucker poudarja vso nenaravnost. Ker premika "rekorda" ne moremo pojasniti z napredkom na telesni ravni (ampak tehnološki), potem ne gre za človeški napredek in je vse skupaj velik cirkus za propagiranje obeh podjetij in pozneje prodajo športnih copat.

A sam ključni vidik zgodbe in sporočilo podiranja dveh ur vidim popolnoma drugje – v sodelovanju. Ko posamezna skupnost stopi skupaj, se lahko zgodijo neverjetne stvari. Če je Kipchogejeva primerjava s pristankom na Luni pretenciozna, jo vseeno lahko uporabim za primerjavo. Pomislimo na stotine in stotine ljudi, ki so stopili skupaj pri pristanku na Luni. Vsak je imel v celotni zgodbi odmerjeno določeno mesto, od znanstvenikov, inženirjev, do vseh astronavtov, ki so opravili testne polete, do tistega Neila Armstronga, ki je s svojo nogo stopil na površino naravnega satelita – simbolizirala je vso množico ljudi v tej skupnosti, ki je delala za isti cilj. Za cilj, ki se je predhodnikom zdel neuresničljiv in nedosegljiv.

Kenenisa Bekele je pred dnevi dobil berlinski maraton s časom 2:01:41, za (uradno priznanem) svetovnim rekordom Kipchogeja je zaostal za samo dve sekundi. Foto: Reuters
Kenenisa Bekele je pred dnevi dobil berlinski maraton s časom 2:01:41, za (uradno priznanem) svetovnim rekordom Kipchogeja je zaostal za samo dve sekundi. Foto: Reuters

Podobno vidim napad maratoncev na dve uri. V verigi je sodelovalo ogromno ljudi, od razvijalcev športne opreme in drugih analitikov do zajčkov, ki so s svojimi hrbti (s)krili 34-letnega Kenijca. Kipchoge je bil na koncu tisti atlet, ki je v celoti pretekel dobrih 42 kilometrov. Zgodovinsko razdaljo je premagal človek, in ne robot. Pri tem je imel ogromno pomoči, a na koncu je to uspelo človeku (z ogromno pomoči širše tekaške skupnosti). Naslednji korak mora biti seveda lov na dve uri na tekmi, v primerljivih okoliščinah, ki bodo veljale kot svetovni rekord.

Tudi v naši okolici smo v preteklih dneh z malim Krisom videli lep dokaz, kaj vse se lahko zgodi, ko skupnost stopi skupaj. Obrnimo prizmo navzven, kaj vse bi se lahko zgodilo, če skupaj ne bi stopale le posamezne skupnosti, ampak celotno človeštvo?