Lani se je jesenski spomenik zaradi pandemije preselil na vrhunec poletja, zdaj pa se je vrnil na tradicionalno drugo oktobrsko soboto. Klasika z najlepšimi razgledi in utrinki, kjer prevladujejo lombardska jezera in gozdovi, s katerih odpada jesensko listje.
Razlika od LBL-ja: pravi, daljši vzponi
Classica delle foglie morte = klasika odpadlega listja. Tradicionalna zadnja dirka sezone v Evropi, letos tudi čisto zadnja dirka elitne svetovne serije. Enodnevna dirka, ki je med veliko peterico še najbolj po okusu čistokrvnih hribolazcev, saj kot edina ponuja prave daljše in strme vzpone, medtem ko se na drugem spomeniku za klančarje Liège–Bastogne–Liège vzponi seštevajo in nabirajo (letos 11 vzponov, noben daljših od 4,5 km za skupno 4265 višinskih metrov).
Obrnjena smer: iz Coma v Bergamo
Letošnja, že 115. izvedba Dirke po Lombardiji, se začenja v Comu, kjer je bil zadnja leta običajno cilj, po 239 km in sedmih vzponih ter 4500 višinskih metrih pa se zaključi v Bergamu. Nazadnje bilo tako leta 2016 in 2014, ki ponujata tudi najboljši uvid v možne razplete in predvsem obliko zaključka, kjer se bo okronal zmagovalec zadnjega, petega, spomenika sezone.
Kdo bo nasledil Jakoba Fuglsanga? Danec je na lanski poletni izvedbi s pomočjo ekipe Astana suvereno dobil finalni obračun z Novozelandcem Georgeem Bennetom (Jumbo Visma), a nato se mu je letošnja sezona, v kateri si je kot veteran najbolj želel olimpijskega uspeha pod goro Fudži, popolnoma sesula.
Roglič kot 2019 z največjo tarčo na hrbtu
Po prepričljivih zmagah na dirki po Emiliji in Milano–Torino je Primož Roglič s svojim pospeškom ob zaključkih vzponov prvi favorit. A težavi sta dva: v identičnem položaju je bil pred dvema letoma, nato pa so na dirki vsi dirkali proti kapetanu Jumbo Visme, predvsem pa se Il Lombardia ne zaključi s ciljnim vzponom.
Brez Sormana in zidu, ki lomi dirko
Tokratna različica Como–Bergamo zaradi obrnjene smeri izpušča razvpiti Sormano in njegov zid (1,7 km s povprečjem 17 % in maksimalnim naklonom 27 %), ki je prelomna točka dirke, če se konča v Comu. Zato se pa seveda ne bo izpustilo najbolj ikoničen vzpon Dirke po Lombardiji – Madonna del Ghisallo. A ker je to prvi od sedmih označenih vzponov, od vrha katerega do cilja je točno 200 km, bo kvečjemu odskočna deska za beg dneva.
Prelomni predzadnji vzpon na prelaz Ganda
Roncola, Berbenno, dvojni vzpon Dosenna in Zambla Alta so skupaj dolgi 37 km, a z zmernimi povprečji. Prelomni klanec je predvidoma prelaz Ganda (9,2 s 7,3 %). Vzpon v bergamskih Alpah je najzahtevnejši ob zaključku, povprečni naklon zadnjih 2,5 je skoraj 10 odstotkov, od vrha do cilja pa je še 32 km. Spust je izjemno tehničen in poln serpentin, skupaj kar 19 označenih ostrih ovinkov.
Pred ciljem še vzpon v srednjeveški Bergamo
A tako pred petimi kot sedmimi leti se je dirka razpletla šele v zadnjih petih kilometrih, v samem Bergamu, kjer se skriva tudi zadnji, sedmi, vzpon. Kolesarji pridejo v mesto s severa in se vzpnejo v gornje srednjeveško mesto, kamor vodi 1,2 km klanec s 7,9 %, pri čemer se zaplete na 200-metrskem tlakovanem odseku, s katerim se vstopi za obzidje, pri čemer se gre skozi dvoje vrat in nekaj ostrih ovinkov.
Leta 2014 in 2016 odločal šprint po spustu
Z vrha gornjega mesta je skoraj 3 km spusta po širokih cestah, vmes je sicer še eno zoženje zaradi tretjih mestnih vrat. Ob koncu spusta je samo še 400 m ravnine, kjer je leta 2014 Irec Dan Martin z zgodnjim šprintom presenetil favorite in dobil obračun deveterice za zmago (zadnjih 5 km). Leta 2016 se je že na zadnji klanec dajala četverica, po spustu pa je šprint trojice dobil Kolumbijec Esteban Chaves in poskrbel za prvo in do zdaj edino južnoameriško slavje na spomenikih (zadnjih 10 km). Bo tudi tokrat prišlo do šprinta manjše vodilne skupine, kot se je zgodil na zadnjih dveh izvedbah Liega?
Čebele in emirati še vsaj z drugim adutom
Vsekakor je ob Rogliču tudi Tadej Pogačar v krogu glavnih favoritov, ne nazadnje je bil v torek tretji v Vareseju in dan pozneje še četrti na Supergi. Tako prvak Vuelte kot Toura ima ob sebi izjemno močno zasedbo, pri čemer ne Jumbo Vismi ne UAE Emirates ne manjka druge in celo tretje možnosti za napad: Jonas Vingegaard, George Bennett, Davide Formolo, Diego Ulissi ...
Volčji trop s tremi vodji
Glavno protiutež ekipama s Slovencema predstavlja belgijska ekipa Deceuninck QuickStep. Svetovni prvak Julian Alaphilippe, Portugalec Joao Almeida in Belgijec Remco Evenpoel z izjemnimi pomočniki napovedujejo serijo napadov in taktičnih različic.
Kopica kandidatov iz druge in tretje vrste
Podobno ambiciozno se zadnje velike dirke sezone loteva britanskI Ineos Grenadiers, kjer bo prvi adut Adam Yates. Od veteranov sta tukaj nekdanja zmagovalca Bauke Mollema in Vincenzo Nibali, pa trikrat drugouvrščeni Alejandro Valverde ... Obetavno formo so jeseni in zlasti v tednu italijanskih jesenskih klasik nakazali še Michael Woods, David Gaudu in Neilson Powless. Ne nazadnje bo to zadnja dirka Dana Martina, ki pa nima več pospeška, s katerim je presenetil pred sedmimi leti v Bergamu.
V idealnem jesenskem vremenu – sončno in s temperaturami do 17 stopinj Celzija, ob le rahlem vetriču, se napovedujejo novi privlačni razgledi na lombardska jezera in hribe klasike odpadlega listja.
Gospa z Ghisalla, zavetnica kolesarjev
Kolesarsko jo je odkrila prva Dirka po Lombardiji po koncu 1. svetovne vojne. Leta 1919 se je prvič šlo iz objezerskega Bellagia na 10,6 km dolg vzpon s povprečjem 5,2 odstotka, ki pa ima 4-km odsek s povprečjem dobrih 8 odstotkov in maksimalnim naklonom 11 odstotkov, za tedanja kolesa pravi zid. V velikem slogu je slavil prvi italijanski kolesarski superzvezdnik Costante Giradengo, ki je imel na vrhu prelaza četrt ure prednosti, kar mu je omogočilo postanek za preoblačenje in prigrizek. Slavil je še dvakrat, nato je štafeto prevzel štirikratni zmagovalec Alfredo Binda.
Sledila so tri slavja Gina Bartalija, po 2. svetovni vojni pa je zavladal Fausto Coppi, rekorder s petimi zmagami. Na vrhuncu Coppijeve kariere je lokalni duhovnik leta 1948 razglasil Madonno del Ghisallo za zavetnico kolesarstva, nato pa v letu 1949 organiziral kampanjo in štafeto, kjer sta na koncu ravno velika tekmeca Bartali in Coppi, simbola dveh Italij, a s skupno nalogo, predala takratnemu papežu Piju XII. prošnjo za uradno razglasitev patronata, ki je bila uslišana.
Cerkvica je uradno postala kolesarsko svetišče, začela so se nabirati kolesa in spominki, zahvale ter posvetila umrlim kolesarjem. Po tragični smrti olimpijskega prvaka iz Barcelone 1992 Fabia Casartellija, ki se je ponesrečil na prelazu Portet d'Aspet sredi Dirke po Franciji 1995, je v cerkev prišlo kolo iz usodne nesreče v Pirenejih.
Fiorenzo Magni, sam veliki kolesar, je organiziral zbiranje sredstev za namenski kolesarski muzej, katerega so v bližini cerkve odprli leta 2010. Zdaj je tam največja zbirka rožnatih majic z Dirke po Italiji, predvsem pa številni spominki nekdanjih šampionov, zaradi česar so se kolesarska romanja na čarobno goro nad jezerom Como še okrepila. Letošnje prečkanje Ghisalla ima sicer napako: prehitro na trasi dirke (že na 38 km) in vzpon z napačne smeri - iz Assa in ne od jezerske obale pri Bellagiu. Še vedno pa bodo zvonovi kot običajno pospremili mimohod kolesarjev.
Odpadli le dve dirki 1943 in 1944
Dirka po Lombardiji, ki se je pod imenom Milano-Milano prvič izvedla leta 1905, se je dolgo uradno imenovala Giro di Lombardia (od 1907 do 2012), zdaj je samo še Il Lombardia. Do leta 1960 je bil cilj na velodromu v Milanu, nato pa se je zaključek preselil v Como in njegovo spektakularno in razgibano jezersko-hribovito okolico.
Med vsemi spomeniki je bila najmanj prizadeta z odpovedmi, na sporedu je bila vsa leta 1. svetovne vojne, med 2. svetovno vojno pa sta odpadli le dirki v letih 1943 in 1944. Zato ne čudi, da tudi pandemija covida-19, katere prvo evropsko žarišče je bil Bergamo in sama Lombardija, ni mogla ogroziti dirke, ki zdaj s ciljem tudi vrača v omenjeno lombardsko mesto.
Hinault zadnji prvak Toura, ki je osvojil Lombardijo
Na Lombardiji so že zgodaj zmagovali tujci in prvaki Dirke po Franciji. Kot prvi že na tretji izvedbi Francoz Gustave Garrigoue, sledila sta mu Luksemburžan Francois Faber 1908 in rojak Henri Pellisier 1911, 1913 in 1920. Vedno je veljala kot dirka za najbolj raznovrstne kolesarje, ki se znajo peljati tako na klasikah kot na Grand Tourih. A zadnji lastnik rumene majice, ki je nato osvojil še zadnjo veliko dirko sezone je bil Bernard Hinault leta 1979.
Prvi slovenski uspehi na največjih dirkah
Zato pa je Lombardija prvi spomenik, ki je prinesel uspeh slovenskemu kolesarstvu. Leta 2008 na 102. izvedbi je Jani Brajkovič v dresu Astane na koncu osvojil drugo mesto, potem ko je dobil šprint proti Kolumbijcu Rigobertu Uranu. S prednostjo 24 sekund je slavil Italijan Damiano Cunego, ki se je glavni skupini odpeljal na spustu s Civiglia proti Comu.
Prvi dve slovenski uvrstitvi med deseterico na spomenikih je predtem ravno na Lombardiji dosegel Gorazd Štangelj, ki je bil deveti leta 2000 in sedmi 2005. Uvrstitev, ki jo je ponovil Roglič pred dvema letoma. Kako bo pa tokrat, ko sta pod lupo dva Slovenca, tretji (Matej Mohorič) pa lahko svobodno napada iz sence?
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje